Okej, ljudem ?e vedno ni ravno jasno, kaj za vraga sploh je ta hudi?evi anarhizem. Kot prvo, ni hudi?ev, saj je brezbo?en, obstoj hudi?a pa predpostavlja tudi obstoj boga. QED. Kot drugo, navkljub nasilni zgodovini, ne gre za nikakr?no zagovarjanje kaosa, prej obratno - anarhisti?no nasilje izpred sto, dvesto let je bil kve?jemu odgovor na nasilje dr?ave. Anarhizem je enostavno ?elja, instinkt, nuja po svobodi, ki jo lahko omejijo le podobno svobodni ljudje, ne pa nekak?ne izmi?ljene hierarhi?ne strukture, kot je na primer dr?ava.
Ker je za anarhizem svoboda klju?na, je tako posledi?no zanj bistven tudi odnos do lastnine. Pa ne osebne lastnine, kot so gate ali zobna ??etka, ti predmeti tudi v anarhizmu ne bi bili kolektivizirani. Ampak lastnina v smislu, ?e na hitrico uporabim malo marksovega izrazoslovja, produkcijskih sredstev. Stroji, tovarne in tako. Pa tudi tako imenovana avtorska in intelektualna lastnina. Hec je namre? v tem, da obstoj lastnine v tem smislu vodi v neenakost, saj z njo lahko izkori??amo so?loveka. Mezdno su?enjstvo in te re?i. In zatorej mora biti tak?na lastnina kolektivna, dru?bena (in seveda ne dr?avna!) last.
Ne, komunizem, kot smo ga poznali, ni imel kolektivne lastnine. Imel je dr?avno lastnino. Zato imamo anarhisti poleg zgodovinskega spomina na zlo?ine tako imenovanih komunistov (ravno anarhisti so bili prve ?rtve komunisti?nih revolucij...) komunisti?ne sisteme iz 20. stoletja za dr?avni kapitalizem, ni? bolj?i od zahodnega.
Anarhisti imamo ve?je te?ave z avtoriteto. ?e sama beseda anarhija pomeni 'brez vladarjev', kar vsekakor nakazuje na na?o ?eljo po tako imenovani horizontalni, torej nehierarhi?ni dru?bi. Kakr?ne koli hierarhije v odnosu pomenijo, da nismo enakopravni, nismo svobodni. In, kot je bilo ve?krat vidno, imamo prav, saj so na?e poskuse osvobajanja prakti?no vedno krvavo zatrli. Tako je bilo ves ?as, od pari?ke komune, preko sovjetske rusije in ?panske dr?avljanske vojne, do dana?njih dni, ko se osvobajajo denimo mehi?ki indijanci, indijske province in tako naprej. Koljejo nas, ker smo nevarni obstoju dr?ave. Ker vemo, da lahko ustvarimo bolj pravi?en dru?beni red, brez privilegijev, brez krivic, brez policije, brez birokracije. In dr?ave se od vsega najbolj bojijo - z njihovega stali??a - slabega vzora, saj bi uspeh v, recimo, Mehiki lahko prepri?al, recimo, Maribor?ane, da jim pa res ni treba ve? gledati vseh podlosti, kraj in izkori??anj, ki se dogajajo po mestu. In da so nasilni vandali ne tisti, ki vr?ejo kak?no kocko v mestno ali dr?avno lastnino, ampak tisti, ki z kemi?nim oro?jem, psi, helikopterji in pendreki nezadovoljne mno?ice razganjajo.
Vendarle pa bi tudi v anarhisti?ni dru?bi obstajala prisila. Navkljub nesporni avtoritarnosti dejanja bi denimo o?e lahko otroka potegnil nazaj, ?e je slednji sko?il na cesto v trenutku, ko se bli?a avto. Tak?nega avtoritarnega dejanja ne bi bilo te?ko upravi?iti. Ampak, in v tem je ke?, bi ga o?e iz danega primera moral upravi?iti! Podobno bi lahko ravnali z zlo?inci in kriminalci - ljudje bi s konsenzom sprejeli neke skupne dogovore, lahko jim re?emo tudi zakone, in kdor bi jih kr?il, bi moral opravljati resno dru?beno-koristno delo, da jih opravi?i. Morda bi bil v skrajnem primeru tudi odstranjen iz dru?be, izlo?en, izob?en, vendar pa ne bi trohnel v zaporu. Ti namre? ne bi obstajali. Funkcijo policije pa bi lahko prevzeli denimo ljudje sami, ki bi pa v tej vlogi rotirali, da ne bi oblikovali nekak?ne oboro?ene elite, ki bi lahko s fizi?no silo posegala v svobodo drugih.
Odlo?alo bi se na zborih, tako na ravni sosesk, kot na ravni dr?ave, pa tudi v podjetjih in doma. Temelj tak?ne dru?be je ravno komunikacija med posamezniki, saj bi vsakdo moral razumeti posledice, ki jih njegove odlo?itve pomenijo drugemu. davki bi ?e vedno obstajali, vendar bi jih pla?evali prostovoljno, z njimi pa svobodno tudi upravljali. Enostavno zato, da bi z njimi poskrbeli za izobrazbo, zdravstvo, prehrano, nastanitev in vse ostale osnovne ?love?ke potrebe, vklju?no s kvalitetnim pre?ivljanjem prostega ?asa.
Pribli?no tako si vsaj vse skupaj predstavljamo. Mnogo je razli?nih pogledov in mnenj, vendar jih anarhisti med sabo prosto izmenjavamo, konec koncev pa bi anarhizem lahko pomenil mirni soobstoj nekak?ne futuristi?ne, tehnokratske dru?be z 'nazaj-k-naravi' primitivisti?nimi kolektivi. Neobstoj dr?ave, mej, avtoritet in na koncu koncev tudi boga marsikaj pripomore k mo?nostim dru?bene organizacije in reorganizacije. Vendar pa je vse povedano, kot sem ?e namignil, postavljeno nekam v daljnjo bodo?nost, poleg tega pa podvr?eno stalnim spremembam. Anarhizem za razliko od drugih ideologij namre? ne izhaja iz teorije, ampak iz prakse. Poskusi? to, poskusi? ono, vidi? kaj deluje in tisto ohrani? za naprej, ostalo pa zavr?e? ali spremeni?.
Tako je danes za anarhizem bistveno predvsem izobra?evanje. U?enje sebe in soljudi. Ve? glav pa? ve? ve, ?e se znajo pogovarjati med sabo. Druga stvar, ki je danes klju?na, pa je odpiranje prostora. Tako fizi?nega, kot dru?benega. Ustvarjati nekak?ne dru?bene celice, ki delujejo v skladu z osnovnimi principi anarhizma in vle?ejo z zgledom, hkrati pa slu?ijo kot prostor za eksperimentiranje na ravni dru?be.
Na? cilj ni ve? revolucija v smislu nasilnega dr?avnega prevrata. na? cilj je revolucija vsakdanjega ?ivljenja, sprememba temeljnih odnosov v dru?bi. In na? cilj je ustvarjanje dru?benih napetosti, ki bi ljudem jasno kazale napake v dana?njem sistemu odlo?anja, trgovanja, ?ivljenja.
In, evo, to je na hitro to, kar vam imam za povedati o anarhizmu. Kot je prepeval Leo Ferre, oni dan pa tudi Jure Ivanu?i?, nas je manj kot procent - a vendar smo tu! In ko bo treba brcniti kak?no rit, ne pozabite na nas!
