Danes začenjamo v Londonu, 21. februarja 1848.
Na ta dan je izšel Komunistični manifest, ki sta ga za Zvezo komunistov napisala Karl Marx in Friedrich Engels. Nastal je kot naročen program majhne emigrantske organizacije, napisan pod časovnim pritiskom, tik pred revolucijami leta 1848. Evropa je bila v krizi: lakota, brezposelnost, cenzura. Marx je bil politični izgnanec, Engels industrijski opazovalec Manchestra. Manifest je bil zamišljen kot intervencija v prihajajočo revolucijo – ki pa je bila že leto kasneje poražena, besedilo pa skoraj pozabljeno.
Šele desetletja kasneje, z vzponom delavskih strank, postane kanon. A v njem ostane tudi surova jasnost svojega časa. V drugem poglavju avtorja zapišeta: »Komunisti odkrito izjavljajo, da je njihove cilje mogoče doseči le z nasilnim strmoglavljenjem vsega dosedanjega družbenega reda.«
Pamflet iz leta 1848 je bil torej napisan kot neposreden revolucionarni program – ne kot učbenik za prihodnje generacije.
Sto sedemnajst let pozneje, na isti datum, 21. februarja, se zgodovina znova prelomi – tokrat v Harlemu. Leta 1965 je bil tam ustreljen Malcolm X.
Malcolm X, rojen kot Malcolm Little, je iz zapora in ulice postal najprepoznavnejši govorec Nation of Islam – gibanja, ki je v petdesetih letih prvič množično razširilo islam med temnopoltimi Američani, v specifični, črnsko-nacionalistični obliki. Bil je njegov najmočnejši glas in tudi politični katalizator preobrata mladega Cassiusa Claya, poznejšega Muhammad Ali. Leta 1964 je z organizacijo prekinil – zaradi strateških sporov in razkritij, da je voditelj Elijah Muhammad imel odnose z mladimi članicami gibanja, s katerimi je imel otroke. Malcolm je nato ustanovil lastni organizaciji in boj vse bolj vezal na globalni antikolonializem ter razredno vprašanje.
Grožnje so sledile hitro. Bil je pod nadzorom zveznih organov, javno označen za izdajalca, 14. februarja 1965 pa je bila njegova hiša v Queensu požgana – Malcolm, Betty in njune hčerke so ostali brez doma. Le nekaj dni po požigu, tik pred atentatom, je nastopil v radijskem soočenju z domnevnim »ekspertom za terorizem« Gordonom Hallom. Proti koncu napetega spora je Hall vztrajal pri tezi, da je črnski upor sinonim za ekstremizem. Malcolm mu je odgovoril drugače – z obrambo Martina Luthra Kinga. Če je King zagovarjal nenasilno integracijo, Malcolm pa prej samoobrambo in ločeno politično pot, sta se v zadnjem letu njegovega življenja njuni analizi vse bolj približevali. In prav v tem tonu se zaključi tudi ((verjetno)) njegovi zadnjih posneti intervju:
21. februarja je v dvorani Audubon Ballroom stopil pred okoli 400 ljudi, da bi nagovoril Organization of Afro-American Unity. Nekdo je v občinstvu zaklical, da mu segajo v žep – varnostniki so se obrnili. Trenutek zmede je bil dovolj. Napadalec je planil naprej in sprožil strel iz skrajšane šibrovke, nato sta še dva odprla ogenj s polavtomatskimi pištolami. Malcolm X je bil zadet več kot dvajsetkrat. Množica je enega napadalcev zadržala, drugi so pobegnili. Ob 15.30 je bil v bolnišnici razglašen za mrtvega.
Na kraju so prijeli Mujahida Abdula Halima, člana Nation of Islam. Obsojena sta bila še Khalil Islam in Muhammad Abdul Aziz, čeprav sta desetletja trdila, da sta nedolžna. Leta 2021 sta bili njuni obsodbi razveljavljeni, saj je bilo razkrito, da je tožilstvo prikrilo razbremenilne dokaze. Atentat tako ni bil le politični umor, temveč tudi dolgotrajna institucionalna zaščita uradne zgodbe.
22. februarja 2018 – razredni konflikt se preseli v zvezno državo Zahodna Virginija. Približno 20.000 učiteljev in šolskih delavcev je sprožilo stavko, ki je zaprla šole v vseh 55 okrožjih in prizadela okoli 250.000 učencev. Plače so bile 48. najnižje v ZDA, hkrati pa so rasli stroški zdravstvenega zavarovanja v okviru državne sheme PEIA. Stavka je bila nezakonita – javnim uslužbencem je prepovedana.
Ključen trenutek je prišel, ko so sindikalni voditelji po ustnem dogovoru z guvernerjem Jimom Justiceom napovedali konec stavke. Učitelji so prek Facebook skupin in lokalnih zborovanj zavrnili vrnitev na delo, dokler 5-odstotno zvišanje plač ne bo dejansko potrjeno v zakonodaji. Okrožje za okrožjem je ostalo zaprto. 6. marca je zakonodaja popustila.
V intervjuju za The Real News Network je stavkajoči učitelj Jay O’Neal takole pojasnil, zakaj so kljub nezakonitosti vztrajali:
“So because of that, yeah it's illegal to walk out, but I think we just are getting to the point we thought we don't have a lot of other options. We've tried for years to talk to our legislature, to lobby them, write them, call them, all these things. Nothing seems to be working. … And teachers are realizing, what do we have to lose? We don't have anything else so we've got to try something drastic.”
Zahodna Virginija je tisto leto sprožila val stavk po ZDA – Kentucky, Oklahoma, Arizona, nato še Denver, Oakland in Los Angeles. Primer je pokazal, da se lahko tudi tam, kjer so stavke nezakonite in sindikati šibki, razmerje moči začasno premakne.
