Britanska premierka Theresa May je v torek sprožila 50. člen lizbonske pogodbe in s tem začela pogajanja za izstop Velike Britanije iz Evropske unije. Namero je naznanila pred britanskim parlamentom, britanski ambasador v Bruslju Tim Barrow pa je uradno pismo o izstopu že predal predsedniku Sveta Evrope Donaldu Tusku. Ta je kmalu za tem tvitnil, da Britance že pogrešajo. Pogajanja o izstopu predstavljajo eno izmed najzahtevnejših zakonskih praks, saj zadevajo 2.000 zakonskih aktov. Pogajanja lahko trajajo od enega do največ dveh let, še pred tem pa morajo britanski poslanci sprejeti t.i. Great Repeal Bill, katerega primarni namen je prenos pristojnosti z EU na nacionalno raven, piše STA.
Koncept Evropske unije se torej oži za meje kontinentalne Evrope, kjer mu je tudi rodno mesto. Evropska unija je v soboto zaznamovala 60 let od podpisa Rimske pogodbe, s katerimi so bili ustvarjeni temelji današnje skupnosti. Na srečanju med slavnostnimi govorci ni manjkalo spominov na velike očete Evropske skupnosti, ki so z idejo o večji Evropi preprečili nadaljnje prelivanje krvi. Omenjali so sanje, nujnost po sodelovanju, človeško svobodo in demokracijo. Samo enotnost nas lahko reši pred ponovnim vzponom nacionalizma in populizma, so dejali. Z namenom, da bi to srečanje imelo nekakšen pomen, so voditelji 27. članic (brez Velike Britanije), kljub predhodni neenotnosti, podpisali skupno, zelo ohlapno deklaracijo. Deklaraciji nista želeli podpisati Poljska in Grčija, vendar so nagajivi državi gospodje le uspeli poenotiti.
Večji pomen bo za usodo Evropske unije imelo srečanje predstavnikov držav Nemčije, Španije, Italije in Francije 5. marca v Versaillesu. Te so zelo enotno in demokratično, seveda brez Poljske, Grčije in drugih držav, odločili kakšna bo prihodnost Evrope. Le pet držav članic je odločilo, da bo prihodnost Evropske unije »Evropa več hitrosti«, zato vsa srečanja Sveta Evrope, vključno z obletnico Rimske pogodbe izgledajo kot ena velika predstava. Vedno bolj jasno postaja, da se velike odločitve sprejemajo na sestankih za zaprtimi vrati, na katerem prisostvuje zelo malo ljudi.
Temu nedemokratičnemu odločanju se nasproti postavlja boj za suverenost, ki pa je, pogosto brez resnega premisleka, označen kot populizem, protekcionizem in nacionalizem skrajne desnice. Ta avtomatski obrambni mehanizem preprečuje kakršnikoli resen premislek Evrope, dolgoletnega vpliva federalistov in koncepta državne suverenosti. Ravno tako se hitro pozabi, da Evropa ni zrasla na abstraktnih temeljih svobode in človekovih pravic, temveč na konkretnih materialnih, ekonomskih in finančnih interesih točno določenih ljudi in podjetij.
Če se nekatera zavezništva rušijo, se na drugi strani obetajo tesnejša vojaška sodelovanja. Senat Združenih držav Amerike je v ponedeljek s sedemindevetdesetimi glasovi za in z dvema glasovoma proti potrdil pristop Črne gore v zavezništvo NATO. Obrazložitev pritrdilnih glasov je šla v smeri ruske grožnje, torej kako je potrebno zaščititi države vzhodne Evrope pred rusko agresijo, poroča Reuters. Po mnenju podpornikov zveze NATO, je potrebno podpreti države, ki z ZDA delijo demokratične vrednote. Pristop Črne gore k zavezništvu NATO je podprl tudi Senator John McCain, Bushev vojni hujskač. Spomnil je, da je Rusija poskusila izvesti državni udar proti demokratično izvoljeni vladi Črne gore in izjavil, kako je pristop Črne gore k NATO paktu korak v pravo smer. Širjenje zavezništva je podprla tudi Trumpova administracija. Rex Tillerson je v pismu senatu v začetku marca izjavil, da je priključitev Črne gore v močnem interesu ZDA. Dva senatorja, ki sta nasprotovala širjenju NATO pakta, pa pristopa Črne gore nista podprla, ker je proračunsko nesmiselno podpirati tako majhno državo.
Izid glasovanja je razblinil strahove demokratov, ki so zaradi preložitve glasovanja na naslednji dan že špekulirali o izogibanju glasovanja republikancev. Tem in predsedniku Donaldu Trumpu, še posebej v zadnjih tednih, demokrati očitajo pro-ruska nagnjenja. Obtožbe so letele tudi na račun odločitve državnega sekretarja Rexa Tillersona, ki je prekinil srečanje z zunanjimi ministri držav NATO članic, o čemer pa smo že poročali. Bolj uravnoteženo je mnenje državljanov Črne gore. Po javnomnenjski anketi, ki jo je naročil Milo Đukanović, se je 47 odstotkov Črnogorcev leta 2015 strinjalo s pridružitvijo NATO zavezništvu, medtem ko je 41 odstotkov Črnogorcev nasprotovalo pridružitvi. V Gibanju za nevtralnost Črne gore se s tem odstotkom ne strinjajo. Pravijo, da so te ankete lažne oz. prirejene in da je podpora zavezništvu NATO med Črnogorci očitno manjša. V Zavezništvu za nevtralnost se sklicujejo na »Afero depeša«, ki je razkrila prirejanje javnomnenjskih rezultatov. Podporo zavezništvu NATO naj bi tako izrazilo le 35 odstotkov vprašanih Črnogorcev.
Infokoncentrat je pripravil Timotej
Foto: @Burkhard Mohr
