Te dni je izšla igra Xenonauts 2, neodvisna potezna strategija na temo starodavnega UFO: Enemy Unknown (oziroma X-COM: UFO Defense za Američane). Ne tistega X-COM-a izpred desetletja, marveč onega taprvega iz leta 1994. Fantastične, še danes skoraj neprekosljive igre, v kateri s svojo peščico izbrancev branimo Zemljo pred invazijo zlih vesoljcev. V tem retro segmentu se bomo zatorej zazrli v to mojstrovino Juliana Gollopa, v njeno poreklo in v žlahtno potomstvo te igre.
UFO: Enemy Unknown seveda ni nastal v vakuumu. Gollop je že kot najstnik začel programirati igrice za ZX Spectrum. Precej priljubljen je bil Rebelstar, ki je že kazal danes dobro znane prvine poteznih taktičnih strategij, kakršne so akcijske točke, ki jih je igralec porabil za upravljanje s svojimi vojački. A vmesnik je bil precej neprijazen, umetna pamet pa zelo osnovna. Te prvine je nadgradil v Chaos: The Battle of Wizards, v katero je vmešal nekaj fantazijskih prvin. V koži coprnika je igralec mogel nad sovrage klicati ognjene krogle, orjaške pajke in celo zmaje, med trojico nalog pa je protagonist dobil nekaj izkustvenih točk, ki jih je lahko zamenjal za nove uroke. Poleg tega je bila okolica uničljiva, kar je bilo nekaj povsem novega, in z dobro merjeno strelo je bilo moč odpreti novo pot skozi kakšen labirint. Vendar pa je neposredni predhodnik X-COM-a igra Laser Squad. S skupino futurističnih komandosov, ki jih je bilo mogoče po mili volji opremiti z raznoraznimi krepeli in flintami, je igralec skozi osem posamičnih nalog hackal računalniške terminale, reševal zapornike in ugonabljal nepridiprave. Igra je bila težavna, vse omenjene prvine so bile prisotne in nadgrajene, naslov pa je požel dovolj slavospevov, da je Gollop začel pripravljati nadaljevanje.
Tu pa so se stvari rahlo zapletle, saj se je pisalo leto 1992. Tedaj je izšla znamenita Dune II, realnočasovna strategija na puščavskem planetu, in potezne igre so bile takorekoč čez noč v nemilosti. Preživela je težkokategornica Civilization, za nastajajoči Laser Squad 2 pa ni bilo več interesa. Tako je Gollop zgodbo o vesoljskih marincih preoblikoval v tisto o Zemljanih, ki se branijo pred vesoljsko invazijo. Kot ključen element je dodal zemeljsko oblo, kjer čas mineva v realnem ali pohitrenem načinu. Tako je nastal UFO: Enemy Unknown. V tem naslovu igralec na realnočasovnem globusu gradi baze, raziskuje nove tehnologije in izdeluje čedalje bolj smrtonosna orožja. Tod je moč z lovci prestreči leteče krožnike, ko je NLP sestreljen, pa nadenj poslati skupino soldatov. Način se tedaj spremeni v poteznega in s pomočjo akcijskih točk vodimo svoje na metlo postrižene izbrance proti ducatom raznorodnih vesoljčkov. Ko so ugonobljeni, pograbimo njihovo orožje in opremo ter jo v laboratorijih proučimo in prilagodimo svojim potrebam. Tako vse do zadnjega obračuna na rdečem planetu.
Igra je bila izjemen uspeh in mnogi jo nabijajo še danes. Seveda se je zanjo pojavilo tudi kopico modifikacij, ki dogajanje prenesejo v druge svetove; priljubljena različica je denimo iz vesolja Warhammerja 40.000. Ravno na to računajo tudi uvodoma omenjeni Xenonauti. Ta igra ni toliko nadgradnja ali poklon izvirnemu Enemy Unknown, kakor njegova prepesnitev za sodobno rabo, kar vključuje tudi podporo modderjem. Vendar pa je največji vpliv izvirne igre viden v njeni uradni naslednici iz leta 2012, XCOM: Enemy Unknown. Skoraj dvajset let po izvirniku je XCOM na novo začrtal žanrske prvine, ki jih je postavil ravno Gollop, soliden budžet pa je omogočil tudi res lepo vizualno podobo serije, vključno z nadaljevanjem iz leta 2016. Gollop je medtem zašel v finančne težave in v Bolgariji odprl nov studio, s katerim je izdal prav tako zanimiv, a precej bolj hladno sprejet Phoenix Point. Ta vesoljsko invazijo nadomesti z elementi, bližjimi kozmičnemu horrorju H. P. Lovecrafta. Igra je bila sicer hit na Kickstarterju, vendar pa jo je ob izidu pestilo dovolj nedodelanosti in hroščev, da je bolj kot ne utonila v pozabo. Zagrešila je namreč ključno napako, ki si je dotlej ne Gollop ne njegovi učenci niso privoščili. Kljub izjemno zanimivim idejam, prvinam in podobi je bila enostavno dolgočasna. Ker je prva naloga vsake igre to, da nas zabava in vsaj za trenutek izruva iz grdega vsakdanjika okoli nas, tega greha ni mogoče odpustiti.
