Cesar je gol! Družbeno-politični cirkus za vas dekonstruirajo Špela, Andrej, Gregor in Rene.
Družbeno-kritični komentarji odražajo mnenja avtorjev, ne nujno uredništva v celoti.
Tokrat bomo pod drobnogled vzeli politično-ekonomske vidike ekološkega vprašanja. Izbira teme nikakor ni naključna; vsakdo, ki je vsaj bežno spremljal politično dogajanje zadnjih mesecev, bo pritrdil. Tema se je namreč, milo rečeno, povzdignila v nebo. Opozarjanje na naglo bližajočo se ekološko katastrofo, časovno postavljeno med letoma 2030 in 2050, ni nič nenavadnega, isto pa velja tudi za pozive k takojšnjemu ukrepanju, kjer se vsaj kolikor toliko redno omenjajo tudi "sistemske spremembe".
Tudi tokratna Polizika je namenjena kritičnemu pregledu današnjega stanja na levici, a z manjšo spremembo glede na pretekle vnose. Slednji so vprašanje obravnavali na najširšem in splošnem nivoju, kot na primer vprašanje sektaštva ter definicijo levice iz razredne perspektive. Tokratna Polizika je nasprotno odziv na aktualno politično dogajanje. Ne, ni odziv na tako imenovano "debato stoletja" dveh "veleumov", ampak analiza diskurza levice, apliciranega na praktično vprašanje, ki zadeva razmerje med delom in kapitalom.
Drugi prispevek o levici pričenjamo z omembo slogana istoimenske politične stranke: "blaginja za vse, ne le za peščico!". Izbira besed je vse prej kot naključna, ravno tako pa ima parola za Levico bistveno večji pomen; je povzetek politične filozofije njenih najbolj optimističnih in/ali naivnih članov.
Pritoževanje nad razklanostjo znotraj levice in pozivi k njeni enotnosti niso nikakršna novost. Novost niso niti argumenti zanjo; da se razne frakcije levice konec koncev soočajo s skupnimi sovražniki in težijo k istemu cilju, ki ga je možno doseči le s skupnim nastopom. Vprašanja kot na primer, ali je cilj reforma kapitalizma ali njegova odprava oziroma revolucija, so smatrana za teoretsko fineso in sektaštvo, ki po nepotrebnem ruši enotnost levice.
Zadnji termin Polizike zdaj lanskega leta posvečamo valu protestov v Franciji, ki so se začeli 17. novembra, ime pa so dobili po rumenih jopičih, ki jih nosijo udeleženci. Obseg protestov se je tekom zadnjih dveh mesecev večkrat spremenil. Tako je vrhunec dosegel v obdobju od druge polovice novembra do 10. decembra, ko je francoski predsednik Emmanuel Macron naznanil minimalno ugoditev zahtevam. Temu je sledila začasna oslabitev protestov, ki pa so v zadnjem tednu ponovno pridobili na številčnosti, četudi so še zdaleč pod svojim vrhuncem.
Tokrat naslavljamo temo, sorodno zadnji Poliziki. Če se je ta osredotočala na analizo religije kot take, se bomo tokrat osredotočili na vprašanje morale. To vprašanje je tesno povezano z religijo, saj je pri moralnih predpisih velikokrat prisotna logična napaka sklicevanja na avtoriteto; natančneje, na religijo in na nadnaravne sile.
Komentar na sredin praznik dneva reformacije ne bomo namenili dekonstrukciji slovenske nacionalne mitologije, četudi je tema vsaj omembe vredna.
Tokratna Polizika je namenjena analizi in kritiki Severnoatlantske zveze, bolje poznane kot zveza NATO. Povod in referenca je manjši protest oziroma "manifestacija", ki je spremljala obisk generalnega sekretarja zveze Jensa Stoltenbergerja.
Junijske volitve in nadaljnji potek dogodkov so z oblikovanjem manjšinske vlade in projektnim sodelovanjem stranke Levice pred približno mesecem dni dobile razplet. Ta razplet bi najlaže povzeli kot "tresla se je gora, rodila se je miš", pa tudi "nič novega pod soncem". V obeh primerih je končni rezultat tehnokratska vlada z ustrezajočim pridevnikom levo-sredinska; levo-sredinska, ker je nastala kot pragmatična alternativa SDS-ovi vladi in ker, izvzemajoč deklarativne fraze, preostanek leve retorike izhaja iz Levice, projektnega partnerja vlade.
Poliziko pričenjamo s hitrim komentarjem na odzive Levice na izjave Akrapoviča in Boscarola, da bosta ob morebitnem dvigu davkov preselila proizvodnjo v tujino. Najprej se posvetimo odzivu Luke Meseca, ki je izplačevanje dobičkov po nižji davčni stopnji kot dohodnino označil za davčno utajo. Takšno stališče je po eni strani moralistično, saj kapitaliste, v tem primeru Akrapoviča in Boscarola, obtožuje nepoštenih praks, kar pomeni, da jih obsoja na moralni osnovi.