Enako, kot sem pred dnevi trdil za preminulega Lemmyja Kilmistra, trdim za preminulega Davida Bowieja. Takoj po njegovi smrti oziroma novici o njegovi smrti so socialna omrežja »hitela« z objavo njegovih fotografij, pesmi in posmrtnih poklonov. Pa si umetniki takšnega kova to resnično zaslužijo? Seveda si zaslužijo poklone in omembe, ampak s takšno evforijo in hitrostjo to bolj spominja na slabo vest Zemljanov, ki hočejo na hitro popraviti zanemarjanje kvalitetne umetnosti zaradi instant umetniških produktov z zelo kratkim rokom trajanja. In nikakor ne kupim žalosti posameznika, ki na socialnem omrežju na veliko objavlja celotno zgodovino in »poznavanje« Davida Bowieja, če je dan pred tem na svojem profilu »vrtel« Miley Cyrus, Justina Biberja ali Kanye Westa, če naštejem le promil kvazi glasbenih zvezdnikov modernega časa. To enostavno ne gre skupaj. Zakaj? Če bi taista oseba dejansko oboževala Bowieja, bi vsekakor znala ločiti zrnje od plev. In tako ne bi obstajala nikakršna možnost, da se na njenem profilu znajdejo prej omenjene instant katastrofe. Zato se Davidu Bowieju poklanjamo nekoliko kasneje, ko so dvoličneži že zdavnaj utihnili.
Kot že znano je David Bowie umrl dva dni po svojem 69. rojstnem dnevu. Umrl je za rakom na jetrih, s katerim se je boril zadnjih osemnajst mesecev. In prav iz tega razloga se je umaknil iz javnosti. Pravzaprav se je zaradi zdravstvenih težav iz oči javnosti umaknil že pred desetletjem, ki ga je preživel predvsem v družbi žene Iman v New Yorku.
Njegovo pravo ime je bilo pravzaprav David Jones, ki pa si ga je sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja spremenil v David Bowie. Ime si je spremenil, da ga ljudje ne bi zamenjevali s slavnim soimenjakom iz zasedbe The Monkees. Njegov prvenec iz leta 1967 je javnost nekako spregledala, saj je zares zaslovel šele dve leti kasneje, ko je izdal skladbo Space Oddity. V skladbi predstavi Majorja Toma, ki velja za njegov prvi alter ego. Navdih za skladbo pa je dobil prvi prvem človeškem obisku Lune.
Nato je na začetku sedemdesetih let prišel morda njegov najmarkantnejši alter ego – Ziggy Stardust, ki danes velja za prvega androginega glasbenika in največjega zvezdnika takratne glam rock epohe. Takrat je Ziggy s svojimi pajki iz Marsa (Ziggy Stardust and the Spiders from Mars) popolnoma obnorel Anglijo in predvsem medije, ki so predvsem pograbili zgodbo o zvezdniku, ki je imel enako rad fante kot punce. Ziggyja je Bowie uradno upokojil na dveh koncertih v dvorani Rainbow in se tako prvič poslovil od preteklosti. Njegova tedanja žena Angie je pozneje trdila, da ga je nekje takrat zalotila v postelji z Mickom Jaggerjem. In prav ta žena s katero ima sina Duncana, rojenega leta 1971 je bila navdih za uspešnico Rolling Stonesov z naslovom Angie.
Napad na ameriško glasbeno tržišče je začel leta 1973 s ploščo Aladdin Sane. Ime za tretji alter ego je naredil kot anagram »A lad insane« (ponoreli poba). In prav takrat je nastala tista najbolj znana fotografija Aladdina Sanea, ko ima preko desnega očesa narisano rdeče moder blisk.
Sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja je živel v Los Angelesu in se tam tako navlekel na kokain, da je živel kot vampir. Vsaj sam je tako trdil, saj je zares živel šele ponoči, čez dan pa je imel ves čas zagrnjene zavese in vrjetno precej bel nos. V tistem času se je kameleonski zvezdnik spomnil novega alter ega in mu komično nadel imel Thin White Duke (vitki beli vodja). Pod novim egom je posnel albuma Young Americans in Station To Station. Na albumu Young Americans je tudi pesem Fame, ki jo je posnel v duetu z Johnom Lennonom, s katerim je leta 1975 prvič osvojil vrh ameriške lestvice singlov. In ko smo že pri duetih, velja omeniti, da je Bowie edini glasbenik s katerim je zasedba Queen v času življenja Freddyja Mercuryja posnela duet.
David je bil tudi zelo kolegialen, kar je najbolj občutil Iggy Pop. Pomagal mu je namreč obuditi kariero, ki se je utapljala v njegovi zasvojenosti in napačnih poslovnih odločitvah. Bowie ga je leta 1976 vzel s sabo na turnejo in skupaj sta se naslednje leto preselila v Berlin. Zanimivo je, da sta umetnika s tedanjo potezo hotela ubežati dekadentnemu Los Angelesu, ne vedoč, da je Berlin bil takrat evropska prestolnica heroina. Kljub vsemu mu je uspelo sproducirati Iggyjevi povratniški plošči Idiot (1977) in Lust For Life (1979). Sam pa je v studiih Hansa ob pomoči izjemnega producenta Briana Ena posnel znamenito berlinsko trilogijo; Low, Heroes in Lodger.
V skoraj petih desetletjih je za seboj pustil osupljivo zbirko glasbenih albumov, na katerih je ves čas razvijal svoj zvok in se ni oziral na moderne smernice. Ob glasbi se je ukvarjal tudi z igranjem v filmih in gledališču, s slikarstvom in fotografijo. Morda se ga tudi zaradi tega imenovali za velikega inovatorja glasbe 20. stoletja. Kljub umiku iz javnosti pa je pred tremi leti svoje poslušalce razveselil z albumom The Next Day. Pred kratkim, pravzaprav na predvečer svojega 69. rojstnega dne pa je še dodatno presenetil z izdajo albuma Blackstar in tako vnovič sprožil veliko zanimanja za svojo glasbo, ki jo je dva dni pozneje žal potolkel val žalosti. Ob izdaji seveda nihče še ni doumel, da je album Blackstar pravzaprav njegovo slovo in da se je kakor vedno, na svoj način poslovil od oboževalcev. Producent njegove zadnje plošče je slovo komentiral nič kaj presenečeno, ko je povedal, da je Bowie itak vedno stvari počel po svoje. In zato ni nič čudnega, da je njegova smrt bila enaka kot njegovo življenje – umetniško delo.
