Winston Mcanuff & Fixi, Lokalni program kulture 2015-2020, Ceca, Mariboring, Pekarna. Recenzija?

Here we are on bending knees,
Giving praises to the Almighty

Tako se je zgodil nedeljski koncert (29. junij 2014), ki je dokazal, da pozitivne in ozaveščene vibracije poskrbijo tudi za vreme (mikro in makro klimo). S skrčenimi koleni v sedečem položaju na novem odru Jazzlenta, ki je žal onemogočal svobodno gibanje, ki ga takšna glasba potrebuje, da pride do formule, ki pripelje do plesnega rajanja. Glasba ima čudežno moč in tega se dandanes več ne zavedamo, saj konkretno v štajerskem okraju ni prostora, ki bi omogočal predvajanje kvalitetne glasbe na kvalitetnem ozvočenju s tem namenom, da se imajo zbrani tako fajn že samo ob poslušanju glasbe, ki jih pripravi nenazadnje tudi do plesa ter tako lahko dodatno razrahljajo svoje zaštopane čakre in s tem postanejo dovzetni za boljši jutri.

Tega žal ni, imamo pa nešteto ponudbo prostorov, ki organizirajo vse, kar ima skupni imenovalec šank. Vsak naj pomisli pri sebi in se vpraša na kolikih koncertih je bil, tam pa začuda ni bilo šanka. Torej smo v časih, ko se ekonomski termini mešajo brez sramu z Glasbo, medtem ko dokazujemo, da naši "projekti" pa le imajo presežno vrednost, zato da bi dobili kulturni drobiž, katerega razdeljujejo posvečeni, če smo navadni udeleženci seveda, če smo pa iz posebne kaste, ki razume ekonomsko logiko glasbe, pa nam avtomatsko pripada del pogače. Kam smo prišli, da moramo birokratom dokazovati, da ima glasba presežno vrednost? Glasba je nad ekonomsko teorijo in treba je prenehat s to ekonomsko retoriko, ki nas je pripeljala do tu, kjer smo. Tako ni samo v polju Glasbe, saj je praksa v vseh kulturnih sferah takšna, da imamo na eni strani akterje, ki se razprodajajo in izgorevajo zato, da bi zadostili potrebam gospodarja v njihovem fahu, ki "gospodari" z resursi, medtem ko isti gospodar zateguje delujoče in kreativne posameznike do onemoglosti. Vse to za pest drobiža, ki ti bo komaj omogočala preživetje v tem nekulturnem boju.

Glasba je človekov največji nematerialni dosežek, ki ga zapravljamo s tem, ko jo mešamo z ekonomsko teorijo in jo zreduciramo na nekaj, kar je tu samo zato, da zadovoljuje naše potrebe, ki so seveda inducirane tudi z obstoječo vseobkrožajočo medijsko krajino. Na žalost se večina zadovolji s tem, kar jim je ponujeno. Maribor je očiten primer, saj te doleti najbolj poslušana postaja tudi v čakalnici v zdravstvenih ambulantah... Če bi to prvi jamski človek vedel, ko je vzel kost in jo poimenoval piščal, bi raje v roke vzel daljinca/pametni telefon, ne pa pripomočka za izražanje, s katerim si je obogatil eksistenco z željo, da živi v sozvočju s svemirom. Glasba je bogastvo, ki ga tisti, ki vidijo v njej ekonomsko logiko, ne bodo nikoli deležni.

Na žalost se je zgodilo, da uveljavljena praksa Jazzlenta, ki je omogočala vsaj 1x letno rajanje za vse dobro misleče pod skoraj svobodnim nebom, več ni mogoča zaradi nove infrastrukture, ki pa nas dela bolj kulturne, saj smo se približali principu Križank, kjer si prav tako oddaljen od nastopajočega in le redki borci prvih vrst, so del aure nastopajočega. In ko že govorim o auri in eteričnosti tega sveta, na letošnjem Lentu se še kako čuti obdobje nekulture in necivilizacije, v kateri trenutno smo. Tisti sveži veter, ki je včasih osvežil vse prisotne romarje na Lentu (ne samo tiste za ograjo), je danes zaprt v majhnih flaškah in le redkim nastopajočim (Winston Mcanuff npr. ob povprečni pomoči beatboxerja in navihanega Francoza na harmoniki) uspe Glasbo osvoboditi in podeliti z vsemi prisotnimi v neskrčeni izvedbi, ki nam jo drugače ponuja okolje. Pa, da ne bom narobe razumljen, podpiram in se veselim tega novega prostora. želim si, da novi oder Jazzlenta zaživi in da bo deloval celo leto. Toda le čas bo pokazal, ali se bo nivo ponudbe tega odra ohranil na vsaj takšnem nivoju, ki se vzpostavi med festivalom Lent na nekaterih koncertih (konkretno na Jazz odru), ali pa bomo tudi na tem odru kmalu priča podpovprečni zvodeneli ponudbi, ki se reciklira v Mariboru že lep čas.

Here we are on the same boat
Out of petrol but we still a float

Škoda, ker je takšnih selektorjev, kot je David Braun, v resnem pomanjkanju (ali pa se jim ne da enakovredne priložnosti), na tem in ostalih festivalih/prostorih in da se večina spet prilagaja ekonomski mentaliteti, ne pa kvalitetnim vsebinam. Čedalje več festivalov in dogodkov postaja nekakšna nedefinirana zlitina vseh stilov, razen lastnega izraza, s katerimi se nagovorja poslušalce k dodatnemu zvišanju potrošnje, vsaj tako je v polju te "naše" kulture, tista, ki je zaprta za falangami institucij in omejena na Ljubljano, je seveda samozadostna in ne rabi prilagajanja ter predvsem prodajanja lastnega anusa in lahko zdrži sama s seboj. Tu pa tam povabijo koga iz ulice, mu vržejo kost in svet se spet lahko mirno vrti. Za lažje razumevanje napisanega, npr. v spoštovani dvorani Union v sklopu festivala Resne glasbe, zraven visokokulturnega igralca violine, ki že 20 let igra isti komad, ne rabi nastopiti še predstavnik "druge" kulture, zato da bi privabili čim širši krog neposlušalcev v drugem planu, v prvem pa gledalcev.

Z informacijo, da smo festivalska država, nas je večina že seznanjenih. Seznanjeni smo tudi s tem, da imamo v glavnem "festivale" in "mega dogodke", ki združujejo "kulture" in da se tisti manjši in bolj subtilni morajo vedno prilagajati negativcem, ki jih je selekcija izvrgla na površje in kreirajo naše kulturno okolje. So tudi svetle izjeme v tej gneči "kulturnih" kreatorjev, tu je treba vsekakor izpostaviti koncertni cikel jazza v Narodnem domu in Mariboring, ki se odvija v dvorani Gustav v Pekarni in je enostavno neobremenjen s tem okuženim okoljem. Z dogodki pod okriljem Mariboringa se zgodi, da Maribor postane mesto za kratek čas, potem pa se spet prelevi v gasilsko veselico. Mariboring je primer za v učbenike, kako se Glasbi streže in kako ekonomska logika ne sme predstavljati motiv kulturne produkcije.

Zato kličem po tistih časih, ko so novinarji in kreatorji družbenega mnenja, da ne rečem tudi vsebin, imeli vsaj tolikšno družbeno odgovornost, da niso v isti koš dajali Glasbe in šovbiznisa (turbofolk). O glasbi in na drugi strani turbofolku vam lahko več pove Rambo Amadeus, očitno nismo slišali, kaj šele razumeli, kaj nam je hotel povedati, ko je rekel, da je turbofolk gorenje naroda (razbuktavanje najnižih strasti kod homo sapiensa) in mi smo tako globoko zabredli, da časnik s težo reče brez dlake na jeziku turbofolku, da je Glasba, obenem pa nas seveda vabi na tovrstne prireditve. Dejstvo oz. mantra, ki jo bom še večkrat ponovil, je ena: Glasba v našem okolju je skrajno neresno obravnavana in temu v prid govori nešteto dejavnikov. Od tega, da je mladina okužena z mp3'u'3pm zvokom, ki so ga stlačili v sevajoče naprave, do tega, da ljudje pravijo, da poslušajo Glasbo na you tube-ju, če je ravno ne kupijo medtem, ko so nahranili svojega jeklenega konjička in ker jih je prepričala prsata čistokrvna Slovenka (ki opeva grški melos), prostori, kjer se posluša in predvaja glasba, so namenjeni radijskim monopolom in plasiranju ene in iste komercialne glasbe, ki je spet namenjena spodbujanju k potrošnji. To nenazadnje komercialni radii (in ostali komercialni mediji) so in lepo bi bilo, če bi se tega zavedali, medtem, ko si najbolj razširjene frekvence tako brezskrbno ulivate skozi ušesa v vašo dušo. Dober tek med hranjenjem z drekom.

Now we've got to do our best
And Jah Jah will do the rest

Toliko besed je bilo potrebnih, da smo prispeli do programa. Kulturnega, ki je tako daljnosežen, da gleda celih 5 let v bodočnost (2015 - 2020), gleda tako globoko v prihodnost, da spregleda dejansko hudo situacijo, v kateri slovenski Steiermark je. Za tiste, ki ne veste, prihaja čas, ko bomo programirani s kulturnim programom, ki pa prinaša samo svežino in (glasbeni premor) hite. Ja, pozorni bralec, svežina in hit definitivno ne sodita skupaj. Sploh če upoštevamo štajersko terminologijo, kaj hit je in kaj ni. Smo v času, ko niti besede več niso to, kar so včasih bile. Rad bi srečal danes enega neodvisnega kulturnega producenta, ki je res neodvisen. Slepiti se z mislijo, da imamo res okolje, v katerem delujejo neodvisni kulturni producenti je najmanj za lase privlečena, da ne rečem za sramne dlake. Še kultura pa produkcija mi srdita, še ju vidim skupaj, baje se je včasih reklo temu ustvarjanje, danes pa se kultura producira...

Preden se posvetim področju Glasbe, naj z vami podelim zelo zanimiv podatek. V mariborsko kulturo se letno vlaga 25 milijonov evrov. Prav ste prebrali, 25 milijonov EUrof, ne tolarjev, da ne bo pomote.

Glasba mi preveč pomeni in preveč jo pogrešam v Mariboru, da ne bi iz programa razbral, da smo priča ustaljenim kulturnim proceduram z glasbenega "trga", ki ne bodo obudile svobodni kulturni duh, ki bi ga ustvarjalci tega programa morali nagovarjati, ampak ga bodo zaprli v še večjo institucionaliziranost, ki se ji reče mi-vi-oni. Sam se ne najdem ne v mi, ne v vi, ne v oni. Sploh zdaj, ko je očitno splošno prejeto mnenje, da se vse skupaj meša ne da imelo lastno identiteto pred mešanj, vsi skupaj sodelujemo in soustvarjamo, smo socialno podjetni, ustvarjamo dodano vrednost, lbgt... In vse te lepe besede, ob katerih se antropologom cedijo sline, so pičkin dim, če je beseda že v osnovi zlorabljena in ga ni v javnem okolju, ki bi jo resno jemal.

Razumevanje kulture in Glasbe je dandanes izprijeno. Naša eksistenca je na vseh ravneh definirana z ekonomsko miselnostjo, ki pa je že tako samoumevna, da več niti ne prdnemo, če nimamo ekonomskih kazalcev, ki nam dokazujejo smiselnost tega početja. Zato me zaskrbi, ko vidim, da ta program nastaja na podoben način, kot je bil zasnovan in izpeljan "festival" Evropske prestolnice kulture. Kje so ti cilji in dolgoročni efekti, ki so nam jih obljubljali avtorji tega poloma, ki se mu reče EPK2012? In kot sem imel občutek, da akterji tiste zgodbe nimajo stika z dejanskim stanjem duha v Mariboru, prav isto občutim ob branju tega Kulturnega programa, ki nas bo sprogramiral k večji kulturnosti. Mogoče so avtorji želeli z mitingom v hramu kulture "Vetrinjski dvor" zmanjšati te razlike med tem bregom (miselne) Drave in onim. Upam, da jim je uspelo in da so našli sogovornika tudi v Gustavu, morda ste povprašali kakšnega rednega obiskovalca, kaj si želi novega v dvorani Gustav ali pa ste celo šli v tretjo največjo bukvarno v Evropi, bukvarno Ciproš... Vse je možno in teh podatkov žal nimam, ker se nisem mogel udeležiti te čajanke, ker sem odvisni kulturni neproducent. Iz zapisanega na 87 straneh pa je očitno in žalostno, da se večini niti sanja ne, kakšne potrebe ima dvorana Gustav, ki zaživi samo ob kakšnem individualnem dogodku posameznikov, ki so tako nori, da tam sredi tega kaosa, ki se mu reče Pekarna, organizirajo koncerte Glasbe.

Ker tudi sama Pekarna (vsi, ki so in tisti, ki mislijo, da so nepogrešljiv del Pekarne) ne ve, kaj hoče, je res težko dobiti odgovor na vprašanje, kakšne so njihove potrebe za nemoteno kulturno delovanje, vendar klub Gustav pa le ima definirane potrebe in nedefinirati kaj pomeni prenova, je za mene larifari, ki bo spet prinesel milijonske luknje, rezultat pa bo nefunkcionalna nepremičnina, ki se ne zaveda, kakšen zvok dajejo tej dvorani cigli, iz katerih je. Gustav dvorana po mojem mnenju potrebuje konkretno zvočno opremo za predvajanje in izvajanje glasbe, usposobljen in izobražen kader, ki bo spodoben ozvočiti to raznoliko ponudbo koncertov, ne da bi nastradala oprema (kurimo zvočnike iz anarhističnih vzgibov, ne pa zaradi neznanja!), obenem pa bi tudi ne škodilo povezovanje s podobnimi prostori zunaj naših meja, ki aktivne Mariborčane omejujejo v samozadostni mehurček, v katerem so), izolacijo iz zunanje strani in izolirano streho, ki ne bo povzročala z zimskim razkošnim ogrevanjem tal El nino-te in podobne naravne ujme ter urejene sanitarije. To je prenova prostorov in to se lahko zgodi, v zelo kratkem času, brez daljnosežnih kulturnih planov. Toda to je nenazadnje stvar dogovora med ustvarjalci Pekarne (Gustava) in zainteresirano publiko, dasiravno napovedujem, da bodo spet zmagali Butalci in ne pamet.

We just can't waste no time
Time is the master spanner you can't rewind

Ko pa človek prebere, kako mimogrede se daje dvorano Gustav v isti koš z dvorano Štuk, pa človek ostane brez besed. Do nadaljnje komunikacije s svetom pa ga pripravi že podatek, da je Štuk tako kot Gustav že uveljavljena alter scena. Obe pa je treba prenoviti.

Enostavno težko bom sprejel programiranje s strani takšnega programa, ki sporoča, da očitno še nismo pripravljeni se oddolžiti zatrti kulturi, ki hira na račun aktualne ponudbe, katere motiv je še vedno šank in največji hiti in ne premišljena vsebina. Želel bi si, da me med branjem tega programa nagovorijo resne projekcije, lahko so tudi težko dosegljivi ideali, npr. da bi bili vsi avtorji/glasbeniki, ki nastopijo v mestu Maribor, enakopravno obravnavani, ne pa, da imamo na eni strani glasbenike, ki komaj dobijo za potne stroške (če sploh dobijo), med tem pa bomo spet poskrbeli za dvorano Union, ki pa nujno potrebuje nove orgle. Se opravičujem dvorani Union, ki je gostila koncerte, ki sem jim tudi sam prisluhnil, toda tega prepada znotraj glasbene sfere ne moremo več skrivati pod štrikanimi prtiški, reč je preveč očitna. Za ene orgle, za druge pa prostovoljni prispevki... Na eni strani skrajno definirane zahteve, na drugi pa ohlapna prenova (najbrž v stilu MAKS-a), ki se ne zaveda dejanskih potreb tistih, ki uporabljajo prostore. Gustav je daleč od idealnega stanja, kar se tiče večih pogledov, toda to je še vedno edini prostor, ki omogoča drugačni/neinstitucionalizirani kulturi, da nagovori interesirano poslušalstvo.

Nedolgo nazaj sem izvedel, da je na mestu, kjer dandanes poteka prireditev (?) Lampiončki, na začetku 80ih let študentskih glasbenoljubcev srenja organizirala na neverjetno kvalitetnem ozvočenju beograjsko legendarno skupino EKV (Ekaterina Velika) in za piko na i, isti večer še zagrebško grupo Dorian Gray. Posledično ljudje, ki so se udeleželili tega koncerta in se jih je Glasba dotaknila v globočnine, katerih razsežnosti so jim bile dotedaj tuje, niso spali več dni. Očitna manifestacija moči Glasbe, ki lahko premika gore, samo sodobne Štajerske ne. Je tu potrebno še kaj dodati, da primerjamo situacijo z včasih in danes? In ne, nisem nek simpatizer 80ih let, sam menim, da ste ravno vi v 80ih začeli uvajati in dopuščati negativno selekcijo v vseh možnih kotičkih družbe, kar je privedlo do tega, da je to danes vašim otrokom samoumevno. Maribor ni samo komercializacija, kateri smo bili priča že za časa Liverpoolske nostalgične magije v 60ih, ki je baje pustošila po mariborskih ulicah in ko je bilo vsaj 250 skupin (tako pravijo tisti, ki danes opevajo podjetniški duh v Glasbi), ki so vse preigravale iste tuje komade (MI avtorji-SAZAS paralela), le peščica pa jih je rekla, da dajmo ustvarit nekaj, kar bo imelo lasten zvok. In prav tako sedanjost ne ponuja samo komercialnih vsebin, ampak smo priča kvalitetnim vsebinam, ki pa žal hirajo in so ogrožene od dneva svojega nastanka, ker se o njih debatira v nekih pisarnah, ravno obiskuje pa se jih ne. In če je bilo mogoče, da so podpirali in jih pustili ustvarjati ter širiti svoj vpliv v 60ih, 70ih, 80ih, 90ih, kako to ni možno danes, ko pa smo najbolj svobodni in lahko izbiramo tako zelo svobodno na vsakem koraku?

Moj namen tega teksta ni samo opozarjanje na stanje, v katerem smo, ampak želim poudariti, da sem kulturno-glasbeno podhranjen v tem mestu in da vidim, da se še vedno ne sodeluje in kreira programa s kulturnimi producenti (odvisnimi in neodvisnimi) in da do tega pride, so potrebni majhni koraki, ki pa vodijo pod svobodno sonce, ven iz institucij, za katerimi se večina skriva, bodisi je prisiljena z njimi sodelovati. Dejansko stanje lahko detektirate le na terenu, to pa se ne bo zgodilo, dokler ne boste pripravljeni na odkrit dialog z vsemi, tudi tistimi, ki so na drugi strani Drave. Nekulturnost se bo širila naokoli, dokler ne boste dali enakovredne priložnosti novim in drugačnim vsebinam, ki jih sami ne obiskujete, saj si upam trditi, da je malo ljudi, ki soustvarjajo ta program prestopilo prag kateregakoli koncerta, ki se jih je dogodilo že konkretno število pod streho Mariboringa v teh letih kar obstaja in bogati osiromašeno kulturno krajino v štajerski prestolnici.

You're welcome, you're welcome
To my garden, my garden of love

Prenove niso potrebni samo prostori, prenove smo potrebni mi-vi-oni. Za konec še en praktičen primer, kako negativna selekcija deluje. Če prenovimo prostor, kot je Vetrinjski dvor, ne obnovimo/posodobimo pa mentalitete, ki je vladala in je bila sprejeta pred tem, pridemo v situacijo, v kateri smo bili med festivalom Lent ali pa med megalomanskim spektaklom, ki je manifestiral moč turbofolka, med tem, ko na nekem dvorišču, ki se trudi biti živo v mrtvem mestu pa dogodki niso močni, ker presegajo meritve glasnosti (avtobus in vojaški helikopter jih prav tako) ali pa so interes prekupčevalcev z nepremičninami. Morda so pa res v ozadju interesi fevdalcev, ki pletejo mrežo in dušijo mesto, da ostane v srednjem veku, ki pa vprašanje, če je bil tako mračen, kot je dandanašnjik.

Zavedam se svoje strogosti in ni potrebe po strinjanju s povedanim, vendar a ni vprašanje na mestu, ali bomo v Vetrinjskem dvorcu kulture, kateri gosti tudi snovalce kulturnega programa za prihajajočih 5 let, povabili tudi glasbenika, ki je znan po nekulturnem obnašanju na športnih prireditvah? Bomo dali mikrofon na voljo resničnim poetom ali le tistim pravim Štajercem, ki se delajo, da so izjemno kulturni in dvignejo svojo pest, ko jim pokažemo hrbet? Zdrav duh v zdravem telesu?

Samo Nikel

Facebook Twitter Deli