Borghesia na Lentu

Morda je bil kriv napačen dan v tednu, morda vpliv planetov ali kvantiteta dogodkov Festivala Lent, da je bil četrtkov koncert (op. p. 30. 6. 2016) Borghesie in Werefox, na Večerovem odru, tako slabo obiskan. Morda noben od zgoraj naštetih razlogov ni vplival na slab obisk. Prazaprav je to v naši deželi vprašanje za milijon dolarjev, s katerim se že nekaj časa ubada kopica organizatorjev prireditev, kakor tudi novinarjev. Kako je možno, da taista publika prepozna kvaliteto alternativnega glasbenega dogodka nekaj dni prej, Borghesio in Werefox pa nato gladko prezre?

Še toliko bolj je zanimivo dejstvo, da gre pri zasedbi Borghesia za kultno elektronsko alter-rock zasedbo, ki je nastala daljnega leta 1982 v Ljubljani iz alternativne gledališke skupine FV-112/15. V osemdesetih so bili skupaj z glasbenim kolektivom Laibach ne zgolj mednarodno najbolj prepoznavni predstavniki slovenske alternativne glasbene scene, temveč tudi prvoborci razvijajoče podzemne darkerske elektronske scene. Borghesia se pogosto označuje tudi za EBM (Electronic Body Music) pionirje. Tudi njihovi alternativni soborci Werefox, ki so tokrat nastopili v vlogi predskupine, na domači glasbeni sceni ne predstavljajo neznancev. Skupina je sicer nastala šele pred štirimi leti, vendar so njeni člani in članica prekaljeni rokerji iz zasedb Psycho-Path in Sphericube.

Alternativno lentovski prepolni »promenadi« so na Večerovem odru začeli Werefox s svojim prefinjenim alternativnim postrockom, ki se razteza od zamolklosti pa do nezemeljsko piskajočih tonov s poudarjeno ponavljajočimi basovskimi linijami. Na trenutke kaotični kitarski zvoki delujejo mehansko in odtujeno, kar povdarja njihovo temačnost in umazanost. Pravzaprav je njihova glasba izredno konceptualna, saj pošilja poslušalcu, skozi različne žanre alternativnega rocka, čustvene impulze, ki so enkrat depresivno temačni, spet drugič stonersko nabriti. Vse skupaj pa odlično dopolni značilen soničen zvok vokalistke Melée, ki kljub nežnosti zelo dobro kaže tudi jezo. Če bi se nekoliko bolj posvetil njihovemu zadnjemu albumu, ki nosi ime Das Lied Der Maschinen in je bil v veliki meri predstavljen tudi na Večerovem odru, bi lahko zaključil, da gre pri glasbi Werefox za koketiranje umazanih soničnih kitarskih rifov s himnično spevnostjo, ki skorajda pop ali če hočete spevne melodije popeljejo na razburkano popotovanje v zarjavelem pobesnelem stroju po prostrani stonerski puščavi. Filozofsko se ukvarjajo predvsem z vprašanjem, ki morda sodi danes še v predal znanstvene fantastike, jutri pa morda že v predal realnosti. Tako kot se škatla z napisom Bog iz dneva v dan prazni, saj nam je že dolgo znano, da sta grom in strela posledica fizikalnih pojavov in ne božjega posredovanja. Žal je zaradi majhnega števila statične publike njihova glasba izpadla veliko bolj temačna kot je sicer.

Približno enak slab odziv publike so doživeli člani zasedbe Borghesia, ki so Večerov oder na festivalu Lent prav tako izkoristili za promocijo novoizdane plošče z naslovom And Man Created God. Zato je njihov nastop večinoma temeljil na novem materialu, ki ga je v obliki tonskega posnetka, filozofsko otvoril Slavoj Žižek. Gre seveda za zelo filozofsko in svetovno kritično zasedbo, ki je že v prejšnjem stoletju opozarjala na gnilost kapitalizma in neustavljiv pohlep političnih veljakov in tako pravzaprav ustvarila na naših tleh enega najpomembnejših alternativnih bendov ter zgradila eklektični most do nemškega elektropunka, ki se je pričel bohotiti v drugi polovici sedemdesetih. Borghesia so bili ob vzniku nenavadni, posebni, lahko rečemo pred časom. Vizionarski. Scenografija je plašila takratni režim, filozofija današnjega. Skupina je svojo prvo pot končala leta 1995. K novonastali skupini, ki sta jo originalna člana Dario Seraval na vokalih in Aldo Ivančič na električnih tolkalih, obudila leta 2009 pa sta povabila še vokalistko Ireno Tomažin, markantno basistko Jeleno Rusjan in kitarista Andraža Mazija.  Na Večerovem odru sta ustanovna člana spremljala le kitarist Andraž in basistka Jelena. Ne glede na to, da so sestavine klasičnih aranžmajev elektro punka v svojevrstno glasbeno izročilo njihova stalnica, pa je nova aranžerska konfekcija s kitaro in trgajočo bas linijo nekoliko drugačna od tiste »prve« Borghesie iz prejšnjega stoletja. Čutiti je veliko več rockerskega pridiha in gotske temačnosti, ki je na trenutke delovala zelo statično in za moj okus preveč umirjeno. Morda tukaj svoj del krivde spet nosi maloštevilčna publika, ki je vokalistu Dariu prej jemala energijo, kot pa dajala. Kljub vsemu so na odru dokazali, da je močna sporočilnost klasik prestala preizkus časa in da je taista sporočilnost danes pravzaprav bolj aktualna kot kdajkoli, četudi v nekoliko drugačni glasbeni preobleki.

Facebook Twitter Deli
0 comments