Center evropske glasbene industrije že 30 let

Eurosonic Noorderslag. 13.–16. 01. 2016 Groningen, Nizozemska.

Kot januarja vsako leto, se Groningen na nizozemskem spremeni v center evropske glasbene industrije, letos že trisesetič zapored. Zaradi njegove komercialne naravnanosti ga posledično spremlja marsikatera kritika, vendar ostaja kljub temu je eden najbolj edinstvenih festivalov v Evropi.

Groningen se je že leta 1986 odločil, da postane središče evropske glasbene industrije, kar mu je tudi uspelo. V primerjavi s texaškim South by Southwest, je seveda neprimerljivo manjši, za kar pa je kriva kulturna diverziteta Evrope. Ta je bila tudi ena izmed osredjih tem te konference, saj se je letošnje leto osredotočila na glasbo Centralne in Vzhodne Evrope. Ne le, da se je na festivalskih odrih zvrstilo večje število glasbenikov iz omenjenih delov Evrope, ampak so bile tudi debate na konferenci pripravljene prav za namene povezovanja tamkaj izhajajočih glasbenikov in delegatov. Vse lepo in prav, a celotno izkušnjo je spremljala določena mera neprijetnosti. Očitno pa nisem bil izoliran primer, saj sem o tem spregovoril tudi s Tino Perić, pevko skupine Ludovik Material.

//Izjava je v prispevku//

Grobe delitve Evrope se očitno še nismo rešili. Kdaj se bo ločitev glasbenikov iz obeh Evrop združila, pa lahko le ugibamo. Izboljšanje pa je vendarle vidno, saj v primerjavi z lanskim letom, ko na Eurosonicu ni bilo niti enega slovenskega predstavnika, so tokrat igrali kar trije: Nikki Louder, Ludovik Material in Koala Voice.

Večinski krvci, da so ti glasbeniki nastopili v Gorningenu, so organizatorji Festivala MENT, poleg njih pa so pomagali tudi pri Moonlee Records in RTV Slovenija. Moonleejevi dečki Nikki Louder so v klubu De Spiegel igrali dvakrat, sam sem jih uspel slišati na drugem nastopu, kjer so v popolnoma natrpanem klubu predstavili svoje skladbe in zadeli vse poslušalce z zvočnim zidom kitarskega noiza, ki je pritisnil poslušalce v trans brez prekinitve. O njihovi izkušnji na Eurosonicu sem se pogovarjal z basistom Petrom Cerarjem.

//izjava v prispevku//

Isti večer so nastopili tudi Marševi stari znanci Ludovik Material, ki so predstavili komade z zadnje plate in nekaj starejših komadov. Edini izmed njih, v katerem se je slišala tudi centralo/vzhodno evropska beseda, je bil Večerni Program. Ludoviki so poslušalcem ponudili svojo elektro-punk rave-pop poslastico tudi tokrat s svojim edgy performancom. S Tino pa sva se pogovarjala prav o težavi glasbene neenakopravnosti in specifičnostjo festivala Eurosonic.

//izjava je v prispevku//

Zadnji slovenski bend, ki se je predstavil, so bili Koala Voice. Za razliko od ostalih so nastopili kar trikrat. Dvakrat na uradnih odrih Eurosonica in na enem stranskih dogodkov festivala. Koala Voice sem slišal na petkovem koncertu v stari meščanski kavarni Huis Maas. Tam so predstavili svoje komade s plošče Kangaroo’s a Neighbour in nove, ki se od starih zvočno razlikujejo. Ne glede na glasbeno delitev setliste je njihov nastop bil enota, ki je delovala. Od disco-punka do mooveknowledgementskih elektro-rock rifov.  

//izjava je v prispevku//

Ostale nastopajoče je preprosto nesmiselno naštevati. Med najbolj izstopajoče je spadala litvanska pianistka Alina Orlova, ki je ponudila svoj teatralno-klavirski folk pop. Poleg nje pa še izpostavim srbske indie rockerje Ti, ki ste jih lahko slišali že lansko leto na MENTu, avstrijski techno dvojec HVOB in priznana katlanska eksperimentalna noiserja Cabo San Roque.

Groningenski Eurosonic je festival, ki ga je vredno obiskati. A, kot je že prej omenila Tina, z rezervo. V primeru, da se znajdete na eni od edicij, ne pozabite na stranski program. Nizozemski underground sliši na ime Subbacultcha in eden od naj zanimivejših stranskih festivalov je EuroMoney, ki doda celotnemu dogajanju malo balansa.

 

Do naslednjič,

Oskar

Facebook Twitter Deli
0 comments