Dvanajsta mariborska premiera La bohème: boemi kažejo zobe trpljenju

SNG Maribor je v petek, 6. 10. 2017, ob 19.30 uri v Veliki dvorani otvorilo novo operno sezono s premiero znamenite Puccinijeve opere La bohème. To je že častitljiva dvanajsta mariborska postavitev te opere, zadnja je bila leta 2010. Če gre verjeti spletni strani Operabase, je La bohème četrta najbolj izvajana opera na svetu v sezoni 2015/16. Za La bohème velja, da jo je občinstvo zmeraj oboževalo, kritiki pa nekoliko manj: v svojih perspektivah se niso mogli zediniti.

Pod novo postavitev se podpisuje francoski režiser Arnaud Bernard, ki se je odločil, da bo postavitev približal sodobnemu gledalcu. Ob dvigu zavese se porodi grenka misel, da revščina še nikoli ni izgledala tako stilno, kot na prikazanem podstrešju, kjer od mraza drgetata poet Rodolfo in slikar Marcello. Čeravno je pohištva ali kakršnihkoli drugih predmetov zelo malo in kažejo tudi očitne znake obrabe, so vizualno skladni. Priča smo scenskemu minimalizmu, pa tudi anahronizmom, ki postanejo zelo očitni v tretjem dejanju (gostilno predstavlja prikolica, ob njej razpadajo avtosedeži, pralni stroj in hladilnik). Minimalizem je umerjen, na odru se ohranja natanko dovolj materiala, da občinstvo potegne v svoj svet. Tudi kostumografija Carle Ricotti je nežno anahronična. Protagonistke, preproste šivilje Mimì, nismo videli v, na primer, obleki z rokavnimi naborki, kot so ji jo zamišljali za časa svetovne premiere opere, leta 1896. Tokrat se nam je sprva pokazala v nevpadljivi jopi in krilu, ki sega do kolen. Brez težav bi se zlila z današnjim mestnim vrvežem.

Za žalostno, tragično pripoved vsebuje La bohème od začetka do konca zelo veliko drobcev humorja, ki so v tej izvedbi močno poudarjeni. Med drugim vidimo Mimì kot plavolasko, čeprav je v libretu črnolaska. Poslušamo Rodolfa, kako občuduje njeno novo baretko, ki se bojda poda njenim črnim lasem. Ta poteza seveda ni lastna le tej postavitvi, vendar jo je možno dojemati hudomušno. Nasmehe je izvabljal tudi domiseln vhod na podstrešje skozi loputo v tleh, in pogosto loputanje z njo. Tukaj so še banalni poskusi boemov, da bi se skrili pred najemodajalcem: pokrivanje z rjuhami in lazenje pod mize. Uspešen komični spektakel svoje vrste je tudi celoten odnos med Marcellom in Musetto v izvedbi Jakija Jurgeca in Petye Ivanove. Že njeno samo okorno kolesarjenje po odru tik po tem, ko se sporečeta, je vredno omembe.

Antiteza žalosti in veselja naredi po eni strani zgodbo še žalostnejšo, a prav tako bi lahko zagovarjali stališče, da jo naredi veselejšo. Odpira vprašanje: je to v temelju žalostna ali vesela zgodba? Očiten prvi odgovor bi bil, da je, kakopak, žalostna. Od blizu namreč portretira življenja revnih boemov v Latinski četrti Pariza. Pa vendar zgodba predstavlja več kot le to. V njej si romantične, realistične in naturalistične literarne prvine podajajo roke.

Očiten je tudi simbolizem: Mimì je ugasnila svečo, ki jo Rodolfo spet prižge. Težko je, da ob tem ne bi pomislili, da gre na simbolično nakazovanje pridobitve novega življenjskega zagona. Mimì pridobi predvsem toploto in luč naklonjenosti in bližine, Rodolfo pa temelj, s katerega plamti njegova ustvarjalna samorealizacija.

Tudi ptič v kletki, ki mu v zadnjih dnevih življenja glasbenik Schaunard igra na violino, je lahko simboličen. Je kot v svoji usodi ujeta Mimì, ki ji v zadnjih mesecih življenja pet umetnikov obarva življenje v lepše barve. V svoji težki življenjski situaciji se medsebojno podpirajo, njihovo zdravilo je umetnost. Ne govorimo samo o Rodolfovih pesmih, Schaunardovem igranju violine, Marcellovih slikah, Collinovih mislih in Musettinem petju, temveč o njihovi umetnosti pristnega humorja, ki ga najdejo v vsaki situaciji. Vse dokler na koncu četrtega dejanja ne obmolknejo ob postelji, v kateri je Mimì svoje spanje pravkar podaljšala v večnost. Je to žalostna ali vesela zgodba? Nekaj tretjega? V svoji situaciji so odživeli življenje po svojih najboljših močeh. Tudi soočeni z negotovo usodo, in kljub dnevni bitki za golo preživetje, najdejo lahkotnost in lepoto v življenju.

Vsekakor protagonisti doživljajo širok razpon čustev, ki ga je solistom uspelo dokaj realistično posredovati občinstvu. Petya Ivanova je pustila vtis izjemne naravnosti v vlogi zapeljive Musette. Kot bi nas zapeljevala resnična Musetta. Tudi Zulian, Jurgec, Vidic in Kodrič so kot »Rodolfo & co.« dajali vtis, da uživajo v prijateljskem afnanju, in so kot skupina študentov, cimrov, v obnašanju bili prepričljivi. V izgledu pa, če si sedel dovolj daleč stran. (Sprašujem se, kolikokrat je sploh možno, da bi se zasedba po starosti okvirno ujemala z igranimi liki).

Prišlo je do trenutkov, ko je orkester pod taktirko Francesca Rose nekako preglasil pevce. Vedno le za trenutek, ampak dovolj, da je bila v ozadju parterja kakšna njihova beseda tudi popolnoma neslišna. To ni moglo preprečiti dejstva, da se nam je ob mojstrskem petju Cvilakove parkrat dodobra naježila koža. Sabina Cvilak je sicer debitirala v vlogi Mimì pred desetimi leti v Nacionalni operi v Washingtonu na pobudo Placida Dominga. Pozneje se je kot Mimì predstavila še na več prizoriščih po svetu, a tokrat prvič v Mariboru.

V vsakem dejanju je na neki točki, verjetno nenačrtovano, z višine tiho padel samcat rdeč, morda cvetni list. Kot bi nakazoval na približajoče se neizbežno slovo Mimì iz materialnega sveta. Kot pričakovano, se jih je ob prizoru njene smrti vsulo na oder na stotine. Zapluli so po zraku, lomili svetlobo in z intenzivnostjo svoje vizije še zadnjikrat zahtevali grenkosladko očaranje občinstva.

Kot pri vsaki uprizoritvi opere, si tudi tukaj lahko postavimo vprašanje: čigava je? Si jo še vedno lasti Puccini? Ali pa je to Bernard, Cvilak, Rosa? Fuzija ustvarjalnih moči mnogih posameznikov ustvarja nujno unikatno, vselej spreminjajočo se silo. Ta z vsakim poustvarjanjem prerojuje opero, in se tako že v osnovi izmika možnosti biti kadarkoli zaznamovana kot nekaj »že stokrat slišanega in videnega«, četudi gre za eno najpogosteje uprizorjenih oper nasploh. A kljub fuziji ustvarjalnih moči je ta večer kar nekaj stolov v dvorani ostalo praznih, tudi stoječih ovacij ni bilo. Kljub temu želimo predstavi mnogo uspešnih ponovitev in gledališču plodno sezono. Verjamemo, da bodo po vzoru boemov iz opere pokazali zobe, pa naj bo v nasmehu ali boju. 

Fotografija: Tiberiu Marta/arhiv Slovenskega narodnega gledališča Maribor

Facebook Twitter Deli
0 comments