Letošnji izstopajoči glasbeni dogodek je zame predstavljal avgustovski koncert zasedbe Amenra v zagrebški Močvari. Ne najbolj lokalpatriotski poudarek, vem, a v publiki nas je bilo kar nekaj Slovencev, da potolažim nacionalizme.
Amenra je band, ki ga moraš kot ljubitelj ekstremne glasbe doživeti v živo. Res je, da maranje počasnih ritmov z eteričnim reverbom in grozljivih gainov kitar, ki sta značilnost glasbene podobe Amenra, precej pomaga. No, v Zagrebu sem jih ujel prvič, prav tako sem se v Močvari znašel prvič v življenju, in s svojo intimno majhnostjo in tehnično izpopolnjenostjo je ponudila prijetno koncertno izkušnjo.
Kolega me je sicer posvaril, da bo koncert kar glomazen zvočni zid in da je bolje imeti s seboj čepke za ušesa. A po uvodnem komadu The Pain It Is Shapeless, sem snel čepke, do konca koncerta ostal brez čepkov, po koncu pa tudi brez tinitusa. Vse dobro.
Koncert naj bi promoviral njihovo lani izdano zadnjo plato De Doorn, a so z nje igrali zgolj en komad. Morda zato, ker sama plata, kolikor vem, med fani in kritiki ni doživela prav posebnega uspeha kot recimo prejšnja Mass VI, iz katere so preigrali tri izmed sedmih komadov, kar je naneslo na ur’co koncerta.
Album De Doorn je doživel tudi ‘Alternate Mix’, ki bi naj bil bolj po godu kitarista Lenart-a Bossu-a, zmiskal in masteriziral pa ga je Seth Manchester, ki je delal že za skupine kot sta The Body in Full Of Hell ter izvajalko Linguo Ignoto. Kakorkoli, gre za vokalno bolj umirjen album, kar je v zadnjem času opaziti kot neko težnjo banda, saj so recimo tudi cover-ali nekaj pesmi ameriškega kantavtorja Townes-a Van Zandt-a.
Tudi sam sem bi vesel, da se ti komadi niso znašli v setlisti za omenjeni koncert. Izstopali so predvsem razgrajaški Am Kreuz [am krojc] in A Solitary Reign, ki je zares katarzičen komad. Začne se umirjeno z akustično kitarico in zašepetanim prepevanjem frontmana Colin-a H. van Eeckhout-a in se potem samo stopnjuje z dodanimi bobni in kriki, ki eskalirajo v gosto rifažo. Koncert se je zaključil z Daiken, še enim umirjenim komadom iz albuma Mass VI, ki je bil tudi najdaljši ta večer v Močvari.
Kljub krajši dolžini me je med poslušanjem večkrat zaneslo v plavanje v gostem zvoku, kar se mi redko dogaja. Po navadi glasba in nastop name naredita vtis le v kakšnem delu koncerta, Amenra pa sem - morda se sliši klišejsko - doživel malo globje. Pritrjujem Colinu, ki je v enem izmed intervjujev dejal: “Vedno pišem o življenjski bolečini. Osebne izkušnje vedno uporabljam kot vir, da to izkažem čim bolj verodostojno in iskreno iz srca.”
