Happy Ol'McWeasel, na dan Sv. Patrika, deset let kasneje

No, pa tudi mi praznujemo dan Sv. Patrika, čeprav z našo kulturo, razen krščanskega pedigreja, nima veliko skupnega. Kaže, da je imel John Carpenter, zdaj že davnega leta 1988, še kako prav, ko je v svojem filmu »Oni živijo!« denar opisal kot novodobnega boga vseh prebivalcev moderne družbe. Tako danes tudi alternativcem ni več problematično čaščenje verskih praznikov, četudi v svoji filozofiji gledajo na vsa verstva tega sveta zgolj kot opij za ljudstvo. Danes je dovoljeno vse in če to vse prinaša denar, je toliko bolj upravičljivo. Kljub javni osovraženosti, se je kapitalizem uspel prikrasti v vse pore našega vsakdana. Morda ima Slavoj Žižek še kako prav, ko na glas razmišlja, da smo v osnovi vsi ogabno-egoistični zlobneži. Vsi. Ne glede na politični sistem. Morda pa je politični sistem zgolj opij za ljudstvo?

Zato je še kako dobro, da imamo umetnost, glasbo, ki nam po eni strani drži ogledalo po drugi pa nas popelje v nek paralelni svet domišljije, kjer ni zlobnih ljudi in smo sami gospodarji svojega življenja. In prav takšno poslastico so nam na Štuku, ob svoji deseti obletnici delovanja, pripravili domači alternativci Happy Ol'McWeasel. Gre seveda za večini že dobro poznane Irsko-keltske punk rockerje, ki za velikani tega žanra, kot so Dropkick Murphy's ali Flogging Molly, ne zaostajajo prav veliko. Tople vode v tem žanru seveda ne morejo več odkriti, zato pa veliko pozornosti posvečajo izjemno dodelanem in kvalitetnem nastopu v živo, premišljenim videospotom in avtorskim skladbam na aktualnem albumu »Heard ya say«, ki njihovo kvaliteto zgolj potrjujejo.

In če so se fantje celo desetletje, vsaj kar se privatnega življenja tiče, skrivali v podlasičjem brlogu sem temu naredil konec in jih pred nastopom, s pestjo ptičjih jajc in pladnjem piva, izvabil iz brloga osebnih skrivnosti. Nastal je zanimiv pogovor, pri katerem so se celo medsebojno na novo spoznavali in ugotovili, da pri nekaterih razmišljanjih sploh niso na isti strani toplega brloga. Ko smo se pogovarjali, kdo izmed likov Batman in Joker je večja »faca«, je harmonikaš Primož z odgovorom: »Batman!«, celo ostal sam na svojem delu brloga in zaprepadeno opazoval ostale rojake, ki so se z nasmeški navduševali nad Jokerjem. Zelo zanimivi so hobiji podlasic, ki segajo od vrtičkanja, preko pletenja gobelinov, izdelovanja japonskih mečev in kitar pod znamko Avara, pa vse do kolesarjenja, ki ga še najraje prakticirata harmonikaš Primož, takozvani UFO in bobnar Aleš. Po nekajminutnem mučenju s tekočim pivom so v mukah priznali, da po desetih letih delovanja svojo glasbo ustvarjajo precej bolj organizirano, veliko idej izpilijo že v domačem brlogu in jih že zelo dodelane prinesejo na vaje. Včasih je njihova glasba nastajala precej bolj spontano, kar na vajah, ko so se po nekajurnem brušenju zob družno odločili, da naredijo nov komad. Zato je včasih priprava nove pesmi trajala kar šest ali več skupnih srečanj, danes pa se še skregati ne uspejo, ko je pesem že končana. Inspiracijo pa še vedno iščejo v zvokih njihovega naravnega habitata, ki se ves čas spreminja, tako kot tudi njihova glasba. Zadnje čase pa se ne navdušujejo več toliko nad že slišanimi zvoki oziroma priredbami. Se pa še vedno nadvdušujejo nad bivšima članoma ansambla, ki so ju ob deseti obletnici prijazno povabili, da skupaj zaigrajo komad ali dva. Kaže, da si tudi z nekdaj pobratenima podlasicama še upajo pogledati v oči, saj naj bi se z obema razšli sporazumno. Slednje dejstvo je nekoliko znerviralo basista Mateja, ki je živčno grizel svoje kremplje in se spraševal, če morda ni on naslednji, ki se bo z bratovščino »sporazumno« razšel. Vendar takoj, ko se je spomnil, da z bivšima članoma nekateri še zmeraj sodelujejo v drugih glasbenih projektih, se je na podlasičja usta spet prikradel nasmešek. Verjetno tudi zaradi tega, ker ni med tistimi, ki venomer zamujajo na vaje. Trenutno si ta naziv lasti Matjaž, ki se rad rokuje z akustično kitaro in benjom. Pred njim pa je to odlikovanje nosil goslač Martin, ki ne vidi razdalje med Duplekom in Laškim. Zelo zanimivo je bilo podlasice opazovati v njihovem naravnem okolju zaodrja, kjer so se enkrat podivjano smejale, drugic pospešeno razglabljale, kdo bi lahko bil najboljši kuhar, saj si hrano nalovijo vsaka zase. Je pa spomin na koncu le segel do enega koncerta v Italiji, kjer je odlične špagete pripravil bobnar Aleš. Ker gre za primerke navadne podlasice oziroma Mustee, njihov »raider«, ali po slovensko tehnični zahtevek, pred koncertom ne vsebuje nobene posebne ali eksotične želje. »Sex Pistols!«, so mi skoraj v en glas odgovorili, če bi morali izbirati med slednjimi in Dead Kennedys.

Iz snemanj jim je v času desetih let najbolj ostal v spominu dogodek z nazdravljanjem s kozarci za vlaganje, saj drugih takrat ni bilo pri roki. Zagotovili so, da je bil izjemno smešen prizor sedmih podlasic s kozarci za vlaganje v rokah. Kumarice iz kozarcev pa so pred tem, kakopak, snedli. Prav tako zanimivo je bilo tudi na snemanju videospota za pesem Hairy Grizzly, ko so neko nedeljo, pri temperaturah pod ničlo, nagi skakali po radizelskem gozdu in ob tem strašili, nič hudega sluteče, sprehajalce. Ideje za scenarjie pa, kot se za krdelo spodobi, kujejo skupaj. Ko gre za nastope v živo, jim največ ponosa vliva nastop v kinu Šiška, dan pred nastopom na Štuku, ki se je zgodil v petek, 17. 3. 2017, točno na dan sv. Patrika. V spominu bo ostal tudi Paleo fest v Švici, kjer so, ob 16.00 popoldne, dodobra napolnili pododrje in iz poslušalcev izvabili kričanje. Največje presenečenje pa predstavlja dogodek, ko je moral pevec Gregor, eni izmed gorečih oboževalk, na nogo tetovirati njihov logotip. Pa tetovirati sploh ne zna! Kljub veliki količini ljubezni, ki jo premorejo pa nikoli ne bi igrali za naciste, Trumpa in podobne paciente, se pa zato na vsakem koncertu potrudijo maksimalno, saj nikoli ne veš, če te gleda kak dober promotor in distributer, zato dober vtis pusti nasmejan fris. Ne. Dober glas, seže v deveto vas. Tako. No, razen do Mute, kjer pri tehničnem osebju niso prav dobro zapisani. Pardon, najetem ozvočevalcu. Muta, oprosti. Podlasice so strastne, zato v večini primerkov rdečega vina ne mešajo z ničemer. Basist Matej s Kokakolo. Zaradi njihove hiperaktivnosti me sploh ni presenetilo, ko so mi povedali, da jim v življenju gredo najbolj na živce predolgi intervjuji. Jan Plestenjak pa ne, so pa prepričani, da v tujini nikoli ne bo uspel, ker ima slovenska besedila. Zelo spoštujejo njegov trud, ki traja že več kot dvajset let. In če bi se morali opisati z besedo in pol bi rekli: »Koji ku!«

Prepričani so, da Američani niso neumni, za Madžare pa ne več, saj jih ne razumejo. Najslabše namreč obvladajo prav Madžarski jezik, zraven Slovenskega. Morda tudi zato ne marajo roza barve. Nihče. Razen na določenem delu telesa. To pa! Ja!

Če želite, da nam bodo še dolgo igrali in po podlasičje tulili, jih nikar ne zapirajte v pokvarjeno dvigalo. Posledica bi zagotovo bila razpad skupine. V to nedvomno verjame basist Matej. Ostali se smejijo. Prešerno. Pri vprašanju, če se kdaj jezijo na predmete, se je najbolj našel Matjaž, ki je velikokrat jezen na modeme oziroma wireless. So pa skoraj vsi prepričani, da bi si za rešitev iz medvedje pasti odgriznili ud, razen bobnarja Aleša, ki bi se stojično, kljub ujetem udu, poslovil od življenja. Morda z Alešem ali brez, se čez trideset let vidijo, kot glavna skupina na festivalu Paleo v Švici. Predvsem pa upajo, da ne za likalno desko. Nič čudnega, da so za nastop na Paleo festu pripravljeni zamenjati glasbila in tako premešani odigrati koncert. In prav koncert je bila iztočnica, da fantje stopijo na oder Štuka in izvedejo koncert v uradni postavi, vsak s vojim primarnim inštrumentom.

Občinstvo so na podlasice, ki občudujejo Irsko ljudsko izročilo, dodobra segreli domači slaščičarji Trash Candy, ki po slišanem največ inspiracije jemljejo pri ameriških hard rockerjih Paramore.

Podlasice so začele zelo premišljeno in dodelano z vnaprej posnetim introm, ki ga je z ritem sekcijo udarno prekinil Aleš in nato povabil vsakega posameznega člana, da se s svojim glasbilom vključi v otvoritveni komad »Hairy Grizzly«. Odlično ozvočenje in akustika dvorane Štuk sta njihovemu dodelanemu nastopu zgolj dodala piko na i, saj se fantom vidi, da so popolni profesionalci in predvsem izkušeni glasbeniki, ki so v preteklih desetih letih pod odrom videli že mnogo različnih obrazov in barv kože. Najbolj poznane ali če hočete, tiste najbolj ponarodele kot »Drunken sailor«, »Sail away« in »Irish rover« igrajo s tolikšno mero občutka in točnosti, da bi jim brez premisleka pripisal avtorske pravice. Redko je videti, da ti mnogoštevilna publika tudi pri nekoliko mirnejšem tempu skladb jé iz roke in navdušeno kriči vsak zlog besedila, ko telo nestrpno lovi ritem irsko-keltske harmonije s pedigrejem punk rocka. Kaže na neomajno lojalnost njihovih privržencev, ki vsak njihov takt sprejme z navdušenjem. V alternativnih vodah je to, glede na domače razmere, ogromen dosežek in verjetno tudi dokaz, da podlasice svoje glasbeno poslanstvo jemljejo izredno resno. Jasno je, da kvaliteta nikdar ne potone v pozabo, za razliko od popularnih muh enodnevnic, ki kvarijo že tako zavedeno mladino. Zastonj pivo, ki so ga bili obiskovalci deležni iz rok Happy Ol'McWeasel je le dodatno podžgalo razgreta telesa in tradicionalni stage divingi so dokončno potrdili, da gre za koncert kosmatih podlasic iz skritih brlogov Štajerske pokrajine. Normalno, da pri tem tudi podlasice niso ostale ravnodušne in divje poskakovale po odru, kar jih je kar nekako zlilo s publiko in so tako delovali kot enoten organizem. Divjanje na odru in divjanje pod odrom. Je možno še več?

Da jih človeški pohlep in posledično prekomerno poseganje v naravno okolje ne iztrebi, tako kot je to storil že mnogterim živalskim vrstam. Narava funkcionira po načelu simbioze in ne nadvlade. Ne zatiskajmo si več oči in omogočimo ogroženim vrstam preživetje. Alternativa je še edina veja, ki se ni zlomila pod težo politične pohlepnosti in močjo kapitala.

Pa vse najboljše podlasice!

Facebook Twitter Deli
0 comments