Mariborski jazz klub Satchmo že dolgo ne ponuja le zasanjanih jazz ritmov, saj je svoj glasbeni repertoar razširil na praktično vse, več ali manj alternativne zvrsti, ki nagovarjajo nekoliko mlajšo publiko, kot doslej. Začetno negodovanje ob tem dejstvu je kaj hitro potihnilo, saj nasplošno opažam, da ima klub po novem veliko več stalne publike, kot v časih, ko se je tam častilo zgolj jazz.
Nič čudnega torej, da je v torek, 22.9.2015 v sodelovanju s Hardcore Koper iz kletnih prostorov Satchma bobnel hardcore. Hardcore stare šole z modernim priokusom v interpretaciji angleške ter nemške filozofije.
Statiko kleti iz začetkov prejšnjega stoletja je kot prvi testiral mlad angleški četverec Solemn Promise, ki je nastal šele leta 2014 in v osnovi stavi na nekoliko počasnejši »beatdown« metal s hardcore vplivi. Sicer sami svoje vzornike vidijo v bendih, kot so Nasty, Circle Of Death in Fallbrawl, vendar sam vpliva teh skupin v torek zvečer nisem posebej čutil. Res je, da je njihov nastop začinil predvsem slab zvok, ki je rak rana kar zajetnemu številu domačih klubov, kar pa seveda na stil igranja ni imelo nikakršnega vpliva. Sam sem namreč v njihovi glasbi večkrat zasledil koketiranje z doomom ali če hočete, sludgeom, ki pa s prej omenjenimi vzorniki nima nikakršne zveze. Tudi udarnost kitare je bila za moje pojme premajhna, da bi lahko parirala brutalnosti breakdownov, ki jih premorejo Nasty. Morda pa jim za kaj takšnega manjka še dodaten kitarist.
Sledila je nemška interpretacija hardcora v obliki peterice Felony. Takoj se je poznal efekt dveh kitar in čudežnega izboljšanja zvoka. Izgledalo je, kot da sta ti dve stvari povezani, četudi praksa govori drugače. Felony prisegajo na nekoliko hitrejše ritme starega hardcora iz New Yorka. Kljub vsemu pa ni šlo brez, danes tako popularnih »breakdownov«, ki so praktično že stalnica slehernega hardcore koncerta. Osebno me ta dodatek še nikoli ni prepričal, vendar to presojo prepuščam obiskovalcem in ne sebi. Kaže, da se zvrsti pač spreminjajo, četudi gre v osnovi za starejši glasbeni žanr. Da se stvari spreminjajo je dal vedeti tudi »moshpit« oziroma plesni prostor, ki zadnje čase ponuja vedno več nasilja in vedno manj tistega značilnega hardcore moshanja, ki z nasilnimi udarci nima nikakršne zveze. Predvsem pa »moshpit« nikdar ni zajemal celotnega koncertnega prostora, ampak le del pod odrom. Danes pa niti v ozadju nisi več varen pred udarci. Kaže, da je youtube močno izkrivil podobo obnašanja na takšnih koncertih.
Moshpit navdušenci so torej naredili dovolj prostora še za zaključni akt večera, ki je slišal na ime No Second Chance. Imenska filozofija, ki bi morala k drugačnemu mišljenju vzpodbuditi prav vse, saj nam naš planet druge možnosti oziroma popravnega izpita ne bo omogočil. Ko se krožnik enkrat razbije, ga nobeno obžalovanje ne bo sestavilo spet v celoto. Morda prav iz razloga ozaveščanja angleški petorec No Second Chance veliko več časa posveti turnejam oziroma koncertom v živo, kot snemalnim studiem. Prav iz tega razloga so v svoji pet letni zgodovini izdali le en album in eno malo ploščo, zato pa prepotovali že kar zajeten del Stare celine. Zato ne čudi, da v tem trenutku veljajo za najbolj aktiven in razpoznaven bend londonskega in nasploh angleškega hardcore podezemlja. V dobi interneta, ko nosilcev zvoka ne kupuje praktično nihče, je za oseben stik in širjenje filozofije, pač potrebno veliko več koncertiranja. Nekoliko počasnejši hardcore z značilnim »Roger Miret« vokalom in udarnimi, metalsko nastrojenimi kitarami, je predstavljal dober zaključek večera, četudi kolcanja po 90ih letih prejšnjega stoletja, nikakor ni šlo ustaviti.
 |  |  |  |
 |  |  |  |
 |  |  |  |
