Konec počitnic tudi za punk rockerje!

Počitnice oziroma festival Punk Rock Holiday, s tokratno oznako 1.6, se je končal že sredi meseca avgusta, natančneje 12. 8., vendar sem z objavo tega članka počakal z razlogom. Imel sem na sumu, da bom že zelo hitro lahko poročal o vnovični razprodaji festivala. In prav to se je zgodilo v četrtek, 1. 9. 2016. V eni sami uri je bilo prodanih vseh šest tisoč festivalskih kart. Festival, ki bo prihodnje leto nosil oznako 1.7 je torej že letos, dvajset dni po zaključku letošnje edicije, razprodan. In v nadaljevanju sledi verjetno kar nekaj odgovorov, zakaj je tako.

Letošnji festival Punk Rock Holiday je tako kot lani, najprej postregel z »Warm-Up« šovom oziroma koncerti skupin Super Action Heroes, Kreshesh Nepitash, Wersus The World, Useless ID, Lagwagon in Sick Of It All, že dan pred uradnim začetkom festivala. Odličen uvod, ali če hočete segrevanje, pri katerem bi morda najbolj izpostavil nastop kalifornijskih legend Lagwagon, ki so odlično izbrali nabor odigranih pesmi, kar pri tolikšni količini izdanih albumov sploh ni mačji kašelj. Sploh, če so vsi navdušujoči. Seveda si omembo zaslužijo tudi Sick Of It All iz New Yorka, katerih nastop je nekoliko skazila nepregledna množica navdušencev, ki je po prvih treh komadih okupirala oder in skupaj s starošolci hardcora, koncertirala do zgodnjih jutranjih ur. Zagriženi oboževalci bi dejali, da trideseti obletnici delovanja benda, kaj drugega sploh ne pritiče.

Kljub hladni Soči, bistri hčeri planin, smo uradni začetek festivala, ki je nosil številke 9. 8. 2016,  dočakali popolnoma pregreti. To so odlično izkoristili nizozemski Atillectual, ki so z novim albumom pokazali, da se kljub vsemu ne bojijo preseči tiste magične meje surovosti in priznati, da bi vsaj na trenutke želeli podobnosti s skupino Hot Water Music. Definitivno so presenetili, čeprav si osebno še vedno raje v CD predvajalnik potisnem plošček slednjih. Vendar pa so nizozemci predstavljali le uvod v odličen uradni začetek festivala, pri čemer bi veljalo še posebej izpostaviti skupino Flag, ki jo tvorijo nekateri nekdanji člani skupine Black Flag. Zelo prikladno je namreč, če sta v novonastali skupini, kar dva bivša vokalista legendarnih Black Flag in tako lahko zapojeta vsak svoj del. Keith Morris svojega in Dez Cadena svojega. Neprecenljivo, sploh za starejši del občinstva, ki je s to legendarno skupino začel svojo punk rockersko pot. Takoj za njimi so za trashersko presenečenje punk rocka poskrbeli Iron Reagan, ki jo med drugim sestavljajo člani skupin Municipal Waste in Darkest Hour. Tri četrt ure popolnega trasha ne pusti ravnodušnega niti najbolj zagrizenega hipija. Potem je jasno, da so punkerji pod odrom totalno ponoreli. Kljub vsemu pa je bil ponedeljek za večino pomemben samo zaradi zadnje nastopajoče skupine. Kultnih Descendents, katerih maskota Milo, ki je obenem tudi frontman skupine, je morda celo bolj poznana, kot lobanja od Misfitsov. Milo se je namreč pri triinpetdesetih letih odločil, da službo znanstvenika biologije dokončno zamenja za poslanstvo vokalista skupine Descendents, kar mu je bilo v gene zapisano že davnega leta 1980. Kolikšen pomen ima skupina v punk rockerski zgodovini, je pokazala množica pod odrom, ki je kljub močnemu nalivu nerazredčena norela do zadnjega odigranega takta, ki se je že globoko prevesil v naslednji dan. Sreda je, tako kot vsi ostali dnevi, postregla s kar nekaj poslasticami, med katerimi bi morda Agnostic Front izpostavil kot slabše presenečenje večera, predvsem zaradi slabega vokala Rogerja Mireta, kateri ga je pravzaprav skozi vso kariero delal posebnega, markantnega. Pred njimi so Nofx vnovič dokazali, da so bogovi Punkrocka. Majice z njihovim potiskom so pošle že dolgo pred začetkom koncerta, ko so prizorišče napolnili do vrha in še čez, kar dokazujejo izredno slabe fotografije koncerta, saj se tokrat, kljub akreditaciji, nisem uspel prebiti na oder. Pravzaprav se mi množica okoli odra niti ni imela več kam umakniti. Kljub vsemu pa so si z obilo tehničnega znanja in značilnemu metalskemu pristopu k melodičnemu punkrocku,  zadnji koncert večera zaslužili Strung Out, ki prav tako kot njihov založniški »šef« Fat Mike po toliko letih še vedno odlično zastopajo kalifornijsko frakcijo melodičnega punkrocka, katerega korenine segajo v pozna osemdeseta oziroma zgodnja devetdeseta leta prejšnjega stoletja.

 

V četrtek me je moje zanimanje potegnilo tudi do odra na plaži brhke, prirodne Soče, ki je kot vedno najprej poslastica za oči in bujno pravljično domišljijo, šele nato za ušesa. Avstralski The Decline in predvsem tehnično odlično podkovani Such Gold iz New Yorka so melodični punk rock popeljali v neke druge dimenzije in tako poskrbeli, da je punkerska domišljija ob pravljični kulisi pozabila na Zgodbe iz Narnije in pred očmi videla le divji pogo ples. Anarhistični tok nas je nato vodil do glavnega odra, kjer so napitnico pripravljali folk punkerji The Rumjacks iz Sydneya. Kljub temu, da so nastali šele leta 2008 bi, kar se tiče energičnosti, lahko bili vzor marsikateri starejši skupini tega žanra. Ena od teh me je na lanskem festivalu namreč dodobra razočarala. Kar se tiče četrtkovih nastopov ne moremo mimo ameriških Authority Zero, ki s svojim melodičnim punk rockom ne zvenijo kot poceni kopije kalifornijskega vala iz devetdesetih let prejšnjega stoletja. To poudarjam, saj je danes lahko zaslediti poplavo mladih, novih bendov, ki se odločijo za preigravanje punk rocka, v resnici pa ne pokažejo nič novega in s tem ne dajejo nikakršne pobude, da bi vsaj za nekaj trenutkov lahko pozabili na stare dobre Nofx, Lagwagon, Pennywise ali No Use For A Name, če naštejem le nekaj legendarnih. In legenda punkerske scene je seveda tudi Jello Biafra, ki ga večina pozna kot frontmena Dead Kennedys. Seveda je skupino zapustil že dolgo nazaj, vendar se s tem od glasbenih odrov nikakor ni poslovil. Kot glavna atrakcija večera je nastopil tudi na odru Punk Rock Holidaya s spremlejvalno skupino The Guantanamo School Of Medicine. Seveda se tudi on zaveda pomena skupine Dead Kennedys, zato smo lahko tudi z novo skupino slišali »Holiday in Cambodia«, »California über alles« in najbolj markantno »Nazi punks fuck off«, ki so bile zaščitni znak kultnih Dead Kennedysov. Tudi eksentričnost mu je ostala še iz »prejšnjega življena« pri Dead Kennedys, ko je iz odra Punk Rock Holidaya enega za drugim naganjal stagediverje ter jim na uho kričal, da je to njegov šov in ne njihov, zato se naj čimprej poberejo iz njegovega odra. Jello Biafra, pač.

In tako smo z žalostjo ugotovili, da smo stopili že v zadnji dan festivala, ki je nosil ime petek. Tolažilo je le dejstvo, da je organizator poskrbel še za eno fantastično poslastico letošnjega festivala. In to prav na zadnji dan. Dan, ki je bil, kljub vsem ostalim odličnim nastopom, rezerviran za švedske No Fun At All. Zato morda prej še omenim dober nastop beneških Slander, ki so na plažnem odru pokazali, kako odlično zmešati trash metal in punk rock ter nastop starih znancev Total Chaos na glavnem odru in povratnikov Millencolin, ki so nastopili kot zadnje dejanje festivala in močno popravili medel vtis izpred dveh let. Kljub temu, da so nastopili kot predzadnji pa za poslastico zadnje dne, definitivno veljajo No Fun At All. Skupina, ki je v devetdesetih letih predstavljala morda najmočnejše evropsko orožje proti, takrat izjemno močni, kalifornijski struji. Skupina, ki je zraven Refused, Satanic Surfers in Millencolin založbo Burning Heart dvignila do laskavega naslova »Evropske Fat Wreck« različice. Še dobro, da sem zdaj našel nekaj moči, da opišem takratne občutke, saj sem praktično ves njihov nastop spremljal s široko odprtimi usti in očmi ter okamenelega telesa. Nastop poln stagedivanja, divje vožnje z napihljivimi čolni po rokah hiptnotizirane množice, odlične koncertne izvedbe in naborom skladb, ki so bile tako skrbno izbrane, kot bi jih na listo želja napisal najbolj goreč oboževalec. Perfekcija v vseh pogledih. Sploh, če pomislimo, da je skupina vmes že tri krat razpadla, kar ni napovedovalo nič kaj svetle prihodnosti, kaj šele evropske turneje. Zato je nastop na Punk Rock Holidayu dovolj zgovoren, kolikšno veličino ima festival na svetovnem zemljevidu njemu podobnim.

Ker je punk rock glasba že od vsega začetka tesno povezana z adrenalinskimi športi, predvsem skejtanjem oziroma rolkanjem, je letos s pomočjo Monsterja, festival poskrbel še za skejtersko tekmovanje, ki je poleg zabave, najboljšim ponudilo tudi praktične nagrade.

Je zraven tega in vnovični razprodaji vstopnic še sploh potrebno kaj dodati?

Facebook Twitter Deli
0 comments