Lutnja in žaga - Dario Krmpotić in Jozef van Wissem

1. februarja sta se v Gustafu, v okviru Marševe 25-letke primerila še dva koncerta. Tokrat s skrajno eksperimentalnih koncev glasbe: tako žanrsko kot instrumentalno. Ušesa tistih, ki so bili dorasli izzivu, sta z nenavadnimi frekvencami in hipnotično ritmiko intrigirala vsestranski splitski umetnik, v tokratni iteraciji, žagogodec Dario Krmpotić in nizozemski lutnjar in komponist Jozef van Wissem.

Dario se, kot sam pravi, s svojo žago "sporadično bori proti sodobni glasbi, polni mikrofines, ki jih glasbeniki dodajajo skozi računalniško postprodukcijo" in hoče ljudem nazaj približati "direkten zvok glasbila, ki se ne skriva za algoritmi". Nažagal nam je za slabih dvajsetih minutah programa, ravno dovolj, da je dodobra predstavil spekter različne glasbe, večinoma vsem poznane klasike, kot so Speak Softly Love iz prvega Botra, Armstrongov La vie en rose in Straussov Na lepi plavi Donavi, skupaj z rednimi humornimi vložki in pristnim stikom s publiko, ki se je dodobra nakrohotala ob njegovih žaljivih opazkah. Pri dveh komadih se mu je kot "druga žaga" spontano pridružil še Jernej "Jeca" Osim in poskrbel za posrečeno, zlovešče zvenečo kakafonijo, ko je k osnovni melodiji prispeval svojo ad hoc spremljavo, s čimer je prijetno pikantno začinil koncert. Zvok žage je verbalni opredelitvi verjetno najbližje, če rečemo, da gre za integralno vsoto posluha petja siren, in plovbe skozi poznana barja, ponoči, ko doživijo mračno metamorfozo. Celovit, kontinuiran zvok, z močno izraženo analognostjo. Katarzični finalni kitarski solo v Floydovih Echoesih. Vsekakor vredno posluha za vse glasbene gurmane. 

Jozef je večini verjetno najbolj poznan, ali pa njegovo glasbo vsaj nevede poznajo, skozi Jarmuschev zadnji film Only lovers left alive. Samotitulirani osvoboditelj lutnje se je pred dvajsetimi leti na študiju v New Yorku odločil, da prekine s tradicionalno, akademsko posturo in se v eklektični maniri prelevi v klasičnega glasbenika s punkrockerskim odnosom do glasbe. Skozi kariero je preizkusil mnogokaj, od improvizacije, snemanja albumov na nizozemskih poljih, pisanja palindromskih pesmi. In mi smo mislili, da je Siddhartin Eboran višek kreativnosti. Nak, jako zmotno.

Na oder je prikoračil, oblečen v temno usnje, s trejdmark neumitimi, rahlo plešečimi sivimi lasmi (naslednja lasnoevolucijska stopnja Vida Valiča?), ki so mu v tokiohotelič stilu padali ob licu in takoj je bilo jasno, da s tipom ni šale. Za razliko od Daria je bilo verbalnega transferja med publiko in izvajalcem le za prgiščse, kar je v sijajni sinergiji s samo glasbo pomagalo poustvariti psevdo-pop-srednjeveško atmosfero. Njegova glasba je delovala skrajnje eterično, odmaknjeno od vsakdanjega življenja in pojasnljivosti v pojmih materialnega življenja. Nekaj kar bi lahko akompaniralo zadnje kadre Vesoljske Odiseje 2001, ko junak nemo drsi po prostoru in času, skozi življenje do smrti in nato ponovnega začetka cikla. Podobno je z njegovo glasbo. Na videz neskončna repeticija ritmičnih in melodičnih tem, z ustaljeno basovsko linijo, brez kakršnih koli deviacij od zastavljenega okvirja. Po vseh standardnih muzikaličnih kalkulacijah obsojeno na živ dolgčas, ki pa se v praksi ni in ni manifestiral. Samo trije poslušalci so se recimo pregrešili z mobitelom. Če premorete vsaj malo občutka za weltschmerzen in letargijo, vsekakor sijajna izbira!

Klemen Fajs

Facebook Twitter Deli