Multiball z novo ploščo

Kako paradoksalno. Veseli december, ki se je v petek 2. decembra pravzaprav začel zelo žalostno. Celjski veterani Multiball so prav na prej omenjeni datum, stopili na oder kluba MC v Pekarni, da predstavijo svojo zadnjo albumsko stvaritev, Gimme your fire. Veterani, ker so glasbeno pot začeli že leta 2001 in prvenec At last! izdali, zdaj že daljnega leta 2004. Ob velikem številu koncertov doma in v tujini so naslednje leto 2005, uspeli izdati že drugi album Endless Journey, ki je izšel tudi v Italiji pri založbi Idelirium Records. Samoumevno je za zasedbo, ki enostavno uživa v nastopih v živo, sledilo daljše obdobje koncertiranja in celo otvoritev nastopa kalifornijskih velikanov Bad Religion v Budimpešti. Nato v sodelovaju z glasbeno revijo RSQ sledi izdaja tretjega albuma The days that follow in po sedmih letih snemalne pavze, ko so glasbeniki po lastnih besedah delali otroke, dočakamo četrti album Gimme your fire, ki so ga v živo premierno predstavili v domačem Celju, kot naslednjo lokacijo pa izbrali klub Mc v Pekarni.

Ko stopim v koncertno dvorano pa šok. Pod odrom alternativnega kluba obiskovalcev toliko, da bi jih lahko preštel na prste štirih rok. In to pred nastopom domače skupine, ki si je v svoji zgodovini delila odre s punk rock velikani, kot so Strung Out, Good Riddance in Bad religion. »Takšna je pač realnost. Nas prazna koncertna dvorana niti ne preseneča«, je bil odgovor celjskih alternativcev na moje začudenje ob nizki podpori njihovega koncerta. »Mi na odru uživamo in to je največ kar šteje, vsaj za nas«, so na hitro zaključili s perečo temo, ki je pri nas že pravilo in ne izjema.

Sicer pa, kdaj pa je veseli december sploh bil vesel? December, ko nas potrošniška industrija grobo potiska v brezno brezsmiselnega trošenja denarja, december, ki redno trka na našo vest, kako še nismo zapravili vseh prihrankov za ničvredna darila brez duše, december, ki s prstom kažena na tiste, ki ne zmorejo zvrhano vrečo daril. Ko bi le razumel človeško raso, ko bi le razumel državni aparat in njegov sistem, ki ljudem za opravljeno delo nameni tako nizko plačilo, da mora še sam dodajati za dosego minimalno plače, ki bi naj omogočala dostojno življenje. Laž, ki je vsaj tako velika kot veseli december. Morda pa bi ljudje morali večkrat ali vsaj enkrat prebrati Malega princa, da ne bi videli zgolj klobukov, ampak tudi Boo, ki je pojedla slona. Morda takrat ne bi živeli v svetu, polnemu protislovij, ko uporniškemu gibanju punka pada pripadnost, prav v času zasužnjanja prebivalstva, ko bi gibanje moralo imeti največjo moč v vsej svoji zgodovini. Punk, ki je bil od nekdaj sinonim upora proti elitam, ki nam še nikoli niso tako stregle po življenju, kot danes. Danes pa še tista peščica punkerjev raje razglablja in predalčka sebi podobne in ocenjuje, kdo je dovolj oster in kdo izbira prave tone, da mu izdajo dovoljenje za punk. V resnici pa so prav oni tiste zlagane duše, ki pridno brskajo po Youtube kanalu in si mislijo, da širijo svoje znanje. Filozofije se ne da naučiti, filozofijo je potrebno razumeti. Zato pa ne vidijo, da jim Multiball kažejo visoko dvignjen sredinec in ostajajo zvesti svoji filozofiji, kljub kritikam in izgubi založbe oziroma agencije iz tujine, ker baje niso dovolj punk.

»Itak je boljše bit sam svoj mojster v vseh pogledih. Sicer pa agencija ni zagotovilo za svetovne turneje in snemanje albumov pri velikih založbah. Povsod je potreben ogromen finančni vložek iz lastnega žepa in že vsem znane veze in poznanstva. Brez tega žal ne gre, sploh za glasbenike iz tako malih trgov oziroma držav, kot smo mi«, je bil odgovor vokalista Grege na moje vprašanje, zakaj so se pri zadnjem albumu vrnili k samozaložništvu. Obenem so mi razložili, da velike založbe gledajo na glasbenike, kot na številke in koliko te številke ob koncu leta napolnijo njihovo blagajno. Drugega interesa praktično ni. Povedali so tudi, da kvaliteta tukaj ne igra velike vloge, saj so slovenski bendi primerljivi oziroma v nekaterih primerih celo boljši, kot tuji, če omenimo nekoč odlične Not The Same iz Trbovelj, ki za seboj žal niso imeli dovolj velike mase domačih oboževalcev, ki bi prepričale tuje agencije in založbe, da jih vzamejo pod svoje okrilje in jih predstavijo širnemu svetu. Bobnar Jan je razočaran omenil, da bi Not The Same takrat morali odpotovati v Ameriko, saj jim, kot že prej omenjeno, Slovenija ni ponujala dovolj dobre odskočne deske, vendar so se fantje takrat raje predali spiritualnim zvitkom in se preusmerili v reggae vode, kar je dokončno pokopalo upe o domačih punk rockerjih svetovnega kova.

Morda pa bi prav celjski Multiball z mariborskim pridihom basista Mateja Kosmačina morali razmišljati o Ameriki, saj so kljub maloštevilni publiki dokazali, da gre za zelo kvalitetno zasedbo, ki se na odru izjemno zabava in vidi nekoliko dlje od popredalčkanega punk rocka. Še nikoli namreč nisem videl, da bi kitarist obrnil kitaro narobe, ker je pač levičar in strune pustil enako razporejene, kot da gre za desničarja. Razumete? Že to je dokaz, da ne gre za povprečno punk rock zasedbo. Vsem »predalčkarjem« so Multiball na novem albumu, kar z otvoritvenim komadom Shotgun, primazali klofute in pokazali, da zmorejo tudi tisti »pravi« punk rock, ki ga povprečen poslušalec tega žanra prepozna že od daleč. Morda jim je v preteklosti prav pomanjkanje takšnih komadov preprečevalo tujino in pečat na evropskem, če že ne svetovnem zemljevidu punk rocka. Kaže, da jim osebna integriteta pomeni veliko več, kot množica sledilcev, kup zelencev in zajetna zbirka spodnjega perila vnetih oboževalk iz prvih vrst. A ni prav to bistvo punka? Da se požvižga na vsa pravila elit, oziroma požrešne družbe? Petkov koncert zato ni bil nič manj udaren, glasen in punk rockerski, vendar s tistim značilnim Multiball pridihom, ki tej zvrsti dodaja nek svoj alternativen in glasbeno kvaliteten pečat. Multiball si pač upajo pogledati tudi čez mejo klasičnega punk rocka in svojo jezo stresti tudi na mirnejši, morda bolj rockerski način, kot bi povprečen konzumer punk rocka pričakoval. V vsakem primeru pa gre za alternativno glasbo.  Že izjemna paleta zvočnih efektov pod nogami kitarista Gorana in majica z napisom Kvelertak, dovolj zgovorno pričata o širokem zvočnem opusu članov, ki glasbene meje vidijo le v glavah. Zato na petkovem koncertu, Multiball nikakor niso razmišljali o tujini, ampak o domači sceni, ki jo trenutno po njihovem mnenju lahko enačimo s katastrofo. »Bendi so, ni pa ljudi, ki bi hodili na koncerte. Prav paradoksalno, saj je pred dvajsetimi leti bila slika obrnjena. Punk rock koncerti približno enkrat letno v obliki Vans Warped Toura in veliko količino zanesenjakov, ki so na takšen dogodek čakali kot zombiji na dobro prekrvavljeno človeško meso«, je razočarano spoznanje z mano delil basist Matej. Morda so prav Multiball eni izmed izbranih, da sceno spet dvignejo na noge in dokažejo, da poslušalci domov ne bodo odhajali ravnodušni in morda celo dodatno glasbeno izobraženi. Učimo se celotno življenje, mar ne?

In prav o tem govori glasba celjskih Multiball. Nobena njihova plošča ni enaka in na vsaki plošči iščejo sebe. Ker se ljudje spreminjamo in predvsem učimo vse življenje, nikakor ne moremo biti ves čas enaki. In takšna je glasba Multiball-ov. Ne razmišljajo o trendih, ne razmišljajo o založbah, ampak sledijo svojim mislim in instinktu, ki jih definira kot glasbenike in ne kot pripadnike nekega glasbenega stila. Morda prav iz tega razloga Mateja Kosmačina prav nič ne moti, da igra bas kitaro pri celjskih Multiball in prav tako pri mariborskih Happy Ol'McWeasel, saj ob tem neizmerno uživa, kar bi moralo biti gonilo vsakega glasbenika. Iskreno je povedal, da mu težave ne bi predstavljalo niti igranje v dvanajstih različnih zasedbah, pravzaprav je takoj začel seštevati mesečne honorarje vseh teh zasedb, kar je na njegov obraz takoj narisalo širok nasmešek.

Intervju pa smo zaključili čisto po punkersko, ko so mi povedali, da bodo v marcu delali v Celju nesebičen dvodnevni festival, namenjen vsem glasbenikom, ki še niso dobili priložnosti, da se predstavijo širši množici in bi si to zaslužili. Kar pa se tiče skupine Multiball pa so si v prihodnosti zastavili cilje, ki zajemajo še kak koncert več, večjo povezavo z lokalno sceno, ter poskusom preboja na katerega od alternativnih festivalov pri nas. Cel čas pa je v ozadju tudi nova glasba, ki se ustvarja na vajah in ob dozorelosti objavi na albumu. Iz tega je razvidno, da se fantje, kljub vsem razočaranjem in morebitnim preprekam ne predajajo. Čisto po punkersko. Razumete zdaj?

Facebook Twitter Deli
0 comments