Postapokaliptičen Gustaf

Sicer upam, da v realnosti ne pride do apokalipse, ampak če bo življenje po njej izgledalo tako, kot so ga v petek, 24. 4. 2015, v dvorani Gustaf (Pekarna) orisali krški Ooral Sea, ljubljanski Čao Portorož in češki The Ills, se je sploh več ne bojim. Le preživeti bi jo bilo potrebno. Pravzaprav je petkov koncert dal apokalipsi popolnoma nov pomen. Morda niti ne toliko novega pomena kot novih občutkov, ki so bili prijetni in klicali po še večjem razdejanju, kar si v realnosti verjetno težko predstavljamo. Morda je bilo krivo tudi to, da so se ob glasbi, ki je prihajala z odra dvorane Gustaf, vsakič odpirali novi svetovi, ki so enkrat spominjali na divjanje Pobesnelega Maxa po zaprašeni puščavi, spet drugič na popotovanje skozi gosto razraščen pragozd, kjer te na vsakem ovinku čaka padec v zajčjo luknjo Alicine čudežne dežele.

Kot prva sta nas v zajčjo luknjo potisnila krški dvojec Ooral Sea in z veliko mero občutka za mešanje stonerja, psihadeličnega rocka, grungea ter noiserskih vložkov odprla svet, kjer zajci nosijo svečana oblačila in očala, kjer se mačke samo smejijo in kjer majhna kraljica seka glave velikanom. Odličen dvojec, ki v svojo glasbo zelo dobro plasira vokal, ki ga nikoli ni ne premalo in ne preveč. V nekaterih segmentih sta me spomnila celo na legendarne Fugazije, kar je hitro zabrisalo čudežno deželo in odprlo svet konca osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko sta hardcore in njegova filozofija še imela neko težo, predvsem pa rep in glavo. Ian MacKaye je žal za sabo pustil veliko praznine.

Na naslednji strani vodiča paralelnih svetov so nas čakali ljubljanski Čao Portorož, ki so se izkazali za največje svetovljane tega popotovanja, saj so preko alternativnega rocka devetdesetih, novovalovske šole, postpunka in podivjanega rock'n'rolla ter samosvojimi multijezičnih besedil odpirali predvsem osebne spomine posameznikov pod odrom. Naslovi pesmi 505 in kino Udarnik so opirali predvsem čutne spomine v stilu Proustovih magdalenic. Čao Portorož so navdušili predvsem z zelo kvalitetno izvedenim koncertom, ki te je potiskal iz preteklosti v sedanjost iz punka v stilu Husker Du, preko garažnih The Hives, ki treščijo z eksperimentalnimi Intronaut, pa vse do vibracij beograjskih Disciplin A Kitschme. Fantje nedvomno obvladajo harmonično mešanje glasbenih žanrov, ki jim po moji oceni uspeva predvsem zaradi dobre tehnične podkovanosti in odličnega čuta za besedila, ki so zelo kratka in jedrnata. Glasba, ki ti daje proste roke pri interpretaciji besedil in dojemanju realnosti, četudi se je ta že zgodila.

Kot zadnji vodiči pa so se predstavili češki The Ills, ki so z brezbesedilnim shoegaze postrockom stonerskega predznaka in sludgerskimi vložki še najbolj spominjali na post apokaliptično borbo za preživetje Pobesnelega Maxa. Če je celoten glasbeni večer klical po najrazličnejših interpretacijah, so me The Ills še najbolj spominjali na peščene viharje in brezglavo divjanje ameriških »mišičastih« avtomobilov z veliko motorne prostornine in predvsem moči. Na vojno za gorivo, ki ga takšni avtomobili goltajo kot za šalo. Na brezkompromisne borbe, ki so postale že tako vsakdanje, da ljudje v njih uživajo. Na trenutke pa kot da bi čez publiko počasi, vendar vztrajno vozila ogromna tovorna ladja. In prav v tem segmentu bi jih v grobem lahko primerjal z domačimi The Canyon Observer ali Y.

Vsekakor odličen koncertni petek, ki je preteklost, apokalipso in pravljično deželo dodobra premešal in jih potisnil v sedanjost, kjer kvaliteta izgublja pomen, kjer je pravljični svet močno popačen, le vojna za gorivo ostaja. Morda je danes celo bolj krvava, kot bi lahko bila v postapokaliptični dobi.  

Facebook Twitter Deli