Kljub napornemu urniku ob 25. Obletnici radia Marš, smo našli še nekaj časa in v soboto, 7.2.2015 obiskali podzemno frakcijo Kranja, ki domuje v Trainstation skvotu na tamkajšnji železniški postaji. Obljubljali so namreč legendarne angleške upornike, U.K. Subs, ki so nastali že davnega leta 1977.
Punkerski ali če hočete, altertaivni skvot je nastal iz upora in službuje za upor. Tako kot so nastali praktično vsi punkerski skvoti širom Evrope je nastal tudi Trainstation skvot v Kranju. Ker je mladina imela dovolj enoumja, ki uničuje vsakršno možnost izboljšave duševno praznih teles, ki težko prigaran vrednostni papir takoj porabijo v najbližjem nakupovalnem centru. Ker tako delajo vsi. Ker so tako naučeni. Ker se ne vprašajo, če je to prav.
In Kranj, vsaj njegovo alternativno podzemlje, je v soboto obljubljalo upor. Upor proti takšnemu enoumju. Upor proti skorumpirarani politični eliti, upor proti nemoralnim potezam, ki segajo v prav vse segmente današnje družbe in upor proti nesvobodnim odločitvam, ki nam jih narekuje zdaj ena in drugič druga politična unija. Unija bi pa naj v osnovi povezovala in ne obvezovala svoje članice, mar ne?
Prvi pkjunek v obraz je politična požrešnost dobila v obliki TV Smitha, ki je začel prvi zvijati odrske deske Trainstation skvota v Kranju. Punkerski solist s pravim imenom Tim Smith je bil v poznih sedemdesetih letih član punkovske zasedbe The Adverts, nato pa se je odločil za solo kariero, ki je aktivna še danes. TV Smith je odličen dokaz, da punk ni le glasba, ampak predvsem življenska filozofija, saj njegov glasbeni nastop vključuje le akustično kitaro in politično nastrojena besedila, ostra kot britev. Gospod v poznih petdesetih letih pač ne pozna šale, ko je govora o trenutni situaciji na našem modrem planetu. Morda še najbolj zgovorno o tem priča besedilo pesmi Generation Y (why). Zelo energičen nastop, kljub akustični kitari, ki morda ne seže tako daleč, kot električna. Sicer pa kitara tako ni bila v prvem planu nastopa TV Smitha. Njegova najbolj glasna inštrumenta sta namreč visoko dvignjena pest in jeza v očeh.
In slednja kombinacija je bila odlična iztočnica za slavnostne pridigarje sobotnega večera, U.K. Subs. Sicer je skupina zdaj v popolnoma drugačni postavi, kot je bila v najbolj produktivnih časih, ob koncu prejšnjega stoletja, saj je danes od originalnih članov zraven le še pevec Charlie Harper, ki šteje zavidljivh 70 let. Njegova starost sicer nekoliko botruje njegovemu oderskemu nastopu, ki ni več tako podivjan, kot včasih, ne botruje pa njegovi punkerski oz. uporniški ostrini, ki ostaja enaka, kot daljnega leta 1977. Obkoljen z mladci na odru in pod njim je neumorno klestil po neo liberalizmu, nečloveškemu kapitalizmu in seveda Angleški kraljici, ki se ji otoški uporniki praktično ne smejo ogniti. Pri vsem skupaj je bilo pogrešati nekoliko več divjanja med uporniškim občinstvom, ki ni poskrbelo za niti en stagedive oz. skok iz odra na visoko dvignjene dlani somišljenikov pod odrom. Medlo vzdušje pod dorom so U.K. Subs hitro popravili kar sami, ko so na presenečenje vseh odigrali pesem Warhead, ki bi jo lahko označili za njihovo himno. Slednje namreč v živo ne preigravajo in glasne vzklike iz publike ponavadi preslišijo ali pa se izmuznejo z izgovorom, da pesem Warhead preigravajo samo na velikih odrih, ki jih pa punkerske zasedbe tako ali tako nikoli ne vidijo. Kaže, da jim je bilo uporniško vzdušje podzemnega Kranja zelo všeč, četudi so me tam zbrani začudeno spraševali, če sem se res samo zaradi koncerta v Kranj pripeljal iz daljnega Maribora. Upajmo, da je to le odraz nepoznavanja geografskih razdalij naše države in ne počasnega umiranja alternativne scene, ki nikoli ni bila le sama sebi namen. Bo tako tudi ostalo?