Vzhodno-centralna naveza glasbene industrije

Tokrat sem se moral za dobro mero drugačne glasbe odpraviti na drugo stran nizozemske, v Tilburg. V preteklosti je bil Tilburg prepoznan kot nizozemska prestolnica tekstila, sedaj pa ga največkrat povežejo z Cilvaringzom iz Wu-Tang Clana. No, Incubate Festival ni povezal ne tekstila, ne Wu-Tang Clana, a kljub temu je bilo čutiti vplive obeh.

Kot že omenjeno je Tilburg drugačno nizozemsko mesto, ki ga zaradi njegove industrijskosti najlažje primerjamo z Rotterdamom. Prvi vtis Tilburga na petkov večer je bil prazaprav zelo mariborski. Ko sem se sprehodil po centralni ulici starega mesta v petek zvečer, kljub festivalskemu ozračju na ulici nisem srečal skoraj nobenega človeka. Majhne trgovinice so bile zaprte, iznad nizkih streh se je dvigal visok rdeč cerkveni zvonik in po daljšem času iskanja sem končno našel ulico, polno ljudi in kafičev.

Danes se mesto Tilburg ne povezuje več z močno industrijo, je pa postalo nekakšna prestolnica nizozemske pop kulture, saj ima eno najbolj priznanih medijskih šol v državi, in občutna je investicija v likovno, glasbeno in teatersko izobraževanje. Mesto se bohoti z velikim in modernim teatrom, ki ga sestavlja koncertna dvorana, dvorana za predstave, studijska dvorana in zunanji oder. Meni osebno najzanimivejši oder, tudi v primerjavi z vsemi 39imi drugimi, je bil Studio teatra, kjer so se zvrstili bolj eksperimentalno naravnani ustarjalci, kot na primer Lumerians, Girlpool, Klara Lewis, Factory Floor, PC Worship in Camera.

Slednji v zadnji letih veljajo za ime, ki se prebuja v nemški krautrockeski sceni in jih lahko poznamo predvsem po njihovih nastopih z Ubahnske podzemne in s Sajete. No, za tokratni Incubate festival so pripravili malenkost drugačen nastop kot običajno. Začeli so v svojem slogu, z bobnarjem v ospredju in kitaro, basom ter synthom, ki sledijo. Ta nastop se je po nekaj minutah spremenil v nekaj bolj improviziranega in manj povezanega s tistim, kar običajno poznamo od njih. Kljub temu, da je Camera projekt, in skupna dosti jama tudi med koncertom, se je ta nastop že počasi približal improvizaciji, ki jo pozanmo iz free jazza. Raje, kot da so uporabljali repetativni zvok, ki smo ga vajeni, so se tokrat usmerili v šaltanje kitarskih efektov in pustili izzveneti kroutrockerski beat. Bobnar je namesto klasičnega ritma prijel za home-made kitaro, ki je spomnila na Whiteovo iz It Might Get Loud. Navkljub drugačenemu nastopu se fantje še vedno držijo svoje ustaljene prakse stopnjevanja intezivnosti, ki so ga nekje na sredini presekali in začeli znova. V dveh setih, ki so jih ponudili publiki, lahko rečem, da so Camero odrasli. Edina stvar, ki jo sodim ob tem odraščanju, pa je, da so izgubili svojo, meni ljubo, temačnost. Potrebno je še omeniti, da je bil ta performans pripravljen le za Incubate, saj sem izvedel, da so dan pozneje v Amsterdamu igrali po njihovi ustaljeni praksi.

Temačnost, ki so jo Camera izgubili, pa je zagotovo prinesla Klara Lewis, švedska producentka eksperimentalne elektronike. Lani je izdala svoj prvi EP, ki kombinira elektronske teksture in resonance, ustvarjene s pomočjo posnetkov z narave. Po albumu sodeč je bilo pričakovati noizerski performance in aritmični aranžma, a najbližja primerjava zvoka, ki smo mu ga bili priča v Tilburgu, je bil zadnji album Helene Hauff. Klara je postregla z ritmičnimi temačni biti in noizerskimi pristopi pri konstrukciji stranskih zvokov. Slišali je bilo izsledke intustrijskega zvoka, ki ga je kreirala paleta dobro dodelanih zvokov. Počasi, a intenzivno, je Klara Lewis postregla z zvočno meditacijo, ki nas je peljala skozi temačno pokrajino. Le-to bi osebno najraje slišal z udobnih sedežev Gustafa v nedeljo zvečer, a zahvaljujoč težav s financiranjem ta na žalost ne bo izvedljiv zaradi prekinitve izvanjanja ene najboljših mariborskih serialk, Mariboring.

Ko že omenjam Heleno Hauff, njen nastop je bil eden izmed najboj pričakovanih na Incubate festivalu, vendar je na žalost razočaral. Strinjam se, da jo je organizator postavil v neugoden termin, nastopala je namreč ob 3h zjutraj, a še vedno bi lahko zavoljo publike svoj performans izpeljala, kot se spodobi. Že ob samem začetku je bilo očitno, da je imela tehnične težave, ki jih ni niti poskusila prekriti, ampak jih je zelo očitno sporočala. V uri njenega nastopa smo lahko opazovali samo dramo na odru, glasbi pa na žalost ni bilo mogoče slediti. Helena je na Incubate festivalu razočarala, kriveč tehniko ali ne.

Eden od glavnih koncertnih odrov Incubate festivala je bil zagotovo Concert hall tilburšekga Teatra. Ta oder je ustvaril še posebno atmosfero za enega izmed najbolj znanih angleških industrijskih post-punk skupin, Cabaret Voltaire. Skupina, ki je delovala med leti 1973 in 1994, se je ponovno pojavila na sceni lansko leto. Od trojice je trenutno ostal le še Richard H. Kirk, ki še vedno strastno miksa od elektropunka do technopopa. Pri celotnem dožvetlju tega glasbenega spektakla je dosti naredila tudi dvorana, ki je dobro polnila zvok iz vseh smeri, in upam si trdit, da tudi količine basov, ki jo je Krik stresal v njo, ne bo kmalu na posluh. Nastop lahko primerjamo s teatralnim koncertom Laibacha, kjer publika sprejema udarno glasbo na eni strani in močno vizualno komponento s treh velikih platen, medtem ko skupina statično izvaja nastop. Na takšen način je tudi Cabaret Voltaire penetriral naše čute. Dobro uro dolg nastop je poslušalca držal koncentriranega na platna, kljub temu da so se v dvorano in iz nje poslušalci ves čas premikali. Približno toliko, kot je bilo sedečih poslišalcev, je bilo tudi stoječih okoli. Prednost sedenja je bila zagotovo v peklenskopomaračnem spremejanju, medtem ko so stoječi dobili bolj plesno doživetje.

Poleg tilburškega teatra je Incubate potekal še na toliko lokacijah, da jih le v treh dneh, kljub biciklu, ni mogoče obiskati vseh. Posebne omembe je vredna kocertna hala MIDI, ki bi jo lahko primerjali z ljubljansko Kino Šiško. Konstrukcijsko je malo manjša in ni grajena amfiteatrsko, a kot se za takšen oder spodobi, so tam nastopili artisti kot na primer Noveler, Wire, King Midas Sound, Espledor Geometrico, Helena Hauff, Terakaft, Mr. Scruff...

Izmed slednjih sta mi zagotovo v spominu najbolj ostala Esplendor Geometrico, ki bi ju rad nekoč videl skupaj na odru z Lifecutterjem. Poleg njiju pa je zagotovo potrebno v posluh izposatvit malijska blues kitarista, Liya Ag Ablil in Sanou Ag Ahmed, ki nastopata v skupini Terakaft. Ti so na koncu svojega nastopa spravili v ples še tako zahtevno nizozemsko publiko.

Incubate Festival je zagotovo destinacija, ki svojim obiskovalcem pokaže več kot ti pričakujejo. Tu ne govorim samo o glasbeni raznovrstnosti, ampak tudi o vseh ostalih performansih, ki ste jim tam lahko priča. Zato vas tu pustim z omembo projekta, ki intervernira v javni prostor, street teatrom Juboxcity in anti-nacionalnim performansom Evropa Evropa. Do neke mere lahko Incubate premerjamo z mariborskim MEDom ali Kiblixom, v malenkost bolj razširjenem glasbeno-žanrskem področju. Priznam, to se mi je mogoče zdelo zaradi doživljanje samega mesta in dejstva, da pogrešam Maribor. Z gotovostjo pa lahko zatrdim, da je Incubate eden izmed tistih festivalov, ki bi jih lahko doživel vsako leto.

Facebook Twitter Deli
0 comments