Ambasador Rous - Lejs je nej več iste

»V gozdu lahko najdemo veliko stvari, od surovin, zavetja, miru in spokojnosti pa vse do smrti, straha in groze. Prav tako pa včasih najdemo oziroma nas najde, tista posebna vez [ali] povezava z naravo. Vsak posameznik je v gozdu že občutil, ali pa še bo, svojo »Pouchenosth.««

Tako pravijo Ambasador Rous, forest black metal band iz najsevernejše vasi v Sloveniji, Budincev ali po njihovo, Büdinec. V današnji Plastiki vam predstavljamo njihovo kratko ploščo  'Lejs je nej več isti', ki je izšla 25. avgusta letos v omejeni nakladi.

Pri Ambasador Rous gre za zasedbo, ki je témo (pa tudi temó) gozda prevzela nase do te mere, da jo malodane pooseblja. Pojem gozda so poleg besedil vdelali tudi v svojo zunanjo podobo – odeti so v kamuflažo iz mahovja, posušene trave in odpadlega listja – in še najbolj spominjajo na skrivnostne kriptide iz pragozdov, kakršen je Big Foot; na pamet pa mi pride tudi stripovski Swamp Thing. V tem smislu navajajo, da »predstavljajo povezavo oziroma so ambasadorji med navadnim smrtnikom in snovnim svetom ter vsemogočno naravo.« Rous v njihovem imenu predstavlja »starodavno izgubljeni paronim besede vrtnica oz. roža, ki jo lahko dojemamo kot ambasadorja kraljestva rastlin, torej predstavnika gozdov, narave in vsega zelenega.« Kot zanimivost pa izpostavljajo še dejstvo, da se je ideja za ime porodila »v klubu Ambasada, kjer je potekal koncert pod organizacijo takratne vodje po imenu Rous«. Ambasador Rous svoje poslanstvo vidi v opevanju Goričkega, prikazovanju lepote in razkrivanju istine, »saj je«, kot nadaljujejo, »območje skozi čas bilo deležno velikih sprememb, od presahnitve morja Tetis pa vse do druge vojne in do današnje demografske slike, ki [predstavlja] velik delež starega prebivalstva, čakajočega na smrt v svoji rojstni hiši.«

Slednje je na plošči izraženo že v z blast beatom prežeti uvodni pesmi Gaušča Büdinska, sploh z vrstico: »Če tü si se raudo, skoraj sigurno tü boš mrau!« 

Tema boja malega človeka na ravnici pa se najbolj iskreno in trpeče kaže v naslednji: Lejs je nej več isti. Domiselno in kot doprinos k atmosferi se na začetku in proti koncu pesmi, sliši še drobljenje listja pod težo korakov.

Avgusta letos so Ambasador Rous prvič zalomastili iz globočin budinske goščave na javni oder X. Breka Festa, na katerem je nastal tudi posnetek njihovega koncerta. Iz njega je razvidno, da je neobičajno tudi število članov zasedbe: 3 kitaristi, 2 vokalista in 3 back vokalisti, ki služijo kot zborček in pesmim dodajajo mističnost večglasnega petja. Bobne se sicer da videti in slišati, ampak odeti v vso grmovje in listje, sam ravno nisem razpoznal, da kdo igra za njimi.

K temu Ambasador Rous dodaja, da »se čaka prihod devetega ambasadorja, s katerim bo celotna postava zaključena. Dokler se prerokba ne uresniči, je vlogo devetega ambasadorja prevzel sam oča naših bregauf, Lord Büdin.«

Lik Lord Büdina Ambasador Rous mojstrsko gradi kot nekakšno vsenavzočno entiteto. Možno je celo trditi: alegorijo vsega, kar gozd predstavlja. Tako je Lord Büdin nakazan skozi vse 3 komade na EPju, da se v poslednjem, On je iz Büdinec, dokončno razodene. V komadu Lejs je nej več iste ga lahko dojamemo kot »znani glas«, v zadnji kitici in komadu Ništerne so nej mrli kot »düj«,  sicer pa še kot klic: »Büdin!« ter po nazivu: »oča naših bregauf«.

Statika na začetku pesmi On je iz Büdinec in ponavljajoči se zlovešči umazani toni kitare naznanjajo prihod nečesa strašljivega. To podkrepi še posneta »izpoved« in »Lord Bü-din« skandiranje zbora. Ob kriku in ko useka kitara, se ti zdi, da so se tla vdrla pod tabo in si se naenkrat znašel sredi najtemnejšega gozda, pred tabo pa stoji sam Lord Büdin, edini, ki ti lahko pokaže luč dneva.

Kot posebno zanimive je potrebno izpostaviti tudi govorjene dele v komadih, ki  v obliki ustnega izročila mestoma delujejo kot okvirna pripoved. Ti celotno pesem skupaj z glavnim besedilom, ki svoj navdih črpa iz ljudske duhovne kulture, spremenijo v neke vrste uglasbeno bajko ali pripovedko. Ništerne so nej mrle je tipičen primer prav tega, saj pripoveduje o nenavadnem srečanju, ki se je pripetilo tako lirskemu subjektu kot njegovemu dedku.

Narodopisje, ki ga ustvarjajo Ambasador Rous s svojo glasbo pa ne bi bilo tako uspešno, naravno in prvinsko v svoji podaji, če ne bi za jezik rabilo ravno prekmurskega narečja. Tudi v zasedbi priznavajo, da so se »ovili v domače korenine [in] prevzeli govorico pradedov [ravno zato, ker] se kot slišano, zelo dobro ujema/prepleta s tovrstnim žanrom.«  Ozirajoč  na to, bi jih marsikdo štel za pogane, a pravijo, da se ne prištevajo k njim in prav tako niso pripadniki abrahamske veje, temveč verujejo v enega in edinega Lord Büdina, zavetnika vseh gozdov in očeta naših bregov.

Kdaj bomo v mariborskem, ali katerem štajerskem gozdu lahko videli oba glasnika, trubadurje in  barde Lorda Büdina še ni dorečeno, dejstvo pa je da takšna skupina zaradi pristopa, ki je precej drugačen od običajnih, ne more nastopiti na vsakem odru. Za albumu polne dolžine pa napovedujejo tako: »če bo zemlja rodna in gozd radodaren, bodo cvetovi končne verzije  razcveteli v času rdečega solsticija.« Za enkrat se torej moramo zadovoljiti s poletnimi darovi EP-ja, ki jih boste lahko užili sedaj v jesenski idili.

Facebook Twitter Deli