All That Is The Case, estetizirana estrogenska kopel

»Dear Audience, ALL THAT IS THE CASE is a durational performance and lasts about three hours. You are invited to enter and leave the space any time you want, leave and return later for instance. The bar is open during the whole period,« je pisalo na listku, položenem na sedež v dvorani GT22 v sklopu gostovanja graškega gledališča Theater im Bahnhof na Festivalu Lent.

Za kaj gre? Torej, srebrna zavesa kot kulisa; 5 žensk sedi en face proti publiki v pižamah in copataih, ena pa ob strani odra sedi pri mizi. V eni roki drži mikrofon, v drugi pa sivo lego kocko, malo manjšo od pakunga za maslo, ozaljšano s stilizirano mavrico in oblačkom ob strani;. pritiskom na gumb sive legice se sproži preprosta melodija fanfar. Ta zvok, ki naj bi otrokom med igro pomagal prebuditi domišljijo, je v predstavi znak poljubni ženski, ki v pižami sedi pred nami, da kot ena izmed petih bivših otrok vstane in pristopi k mikrofonu na drugem, nezasedenem koncu odra ter začne pripovedovati svoje sanje; ta 8-bitni tadadatata daaaaa je sprožilec oniričkega poniranja v najbolj fantastične sintagme, ki sem jih kadarkoli slišal; ko se vsebina določenih sanj izčrpa, pripovedovalka zamišljeno izreče »or« (kar v angleščini pomeni ali) ter nadaljuje z naslednjo pripovedjo.

Med tem pa katera izmed ostalih igralk potiho vstane in stopi do velike mize, postavljene v ozadju, okoli katere so razmeščeni najbolj raznovrstni predmeti - od plastičnih kant, do rešetk iz pečice, lesenih palic, panelčkov ali senčil iz pleksistekla. Diskretno jemlje posamezne komade in na mizi začenja graditi kompozicijo.

Tri so možnosti raspleta tega kreativnega kljubovanja gravitaciji, ki je obenem znak za prekinitev narativa, ki se istočasno odvija v prvem planu: ali se bo »skulptura« hrupno sesedla, ali pa bo moderatorka ustavila proces na način, da bo pohupala na tisto loščeno trobljico s tisto črno gumijasto žogo na drugem koncu, če ugotovi, da ad hoc kiparki ne gre, ali pa bo sprožila drugi gumb na lego kocki, ki bi ga kar imenoval »stardust«.

Ta zvokovna ponazoritev vilinskega prahca pomeni, da je kiparki (v očeh moderatorke) uspelo. Moderatorka je osredotočeni kolegici s tem ugodnim zvokom posegla v flow in zdaj sprašuje pred istim mikrofonom, v katerega so se pred kratkim izgovarjale sanje, vedno isto vprašanje: kako se imenuje skulptura? Preobrat k zavestnemu je obenem iztočnica za sproščeno spraševanje v pižamah o vsem, prav vsem, in ne, to ni kramljanje, to ni »small talk«. Ko se pogovor izčrpa, namesto «or«moderatorka kiparko vpraša: »Can I take a picture,« in jo s polaroidom fotografira, ”jemlje sliko, prikaz” kiparke zraven njene novonastale skulpture, ji vroči fotko in zdaj je ona moderatorka, ki nekaj napiše na zadnjo stran natisnjene fotografije, dokumenta ene njene bežnosti, ter ga z lepilnim trakom zalepi na steno (do konca performansa sem naštel 9 fotk na steni, lahko pa si zamišljam kakšen arhiv je nastal v osmih letih trajanja projekta). 

Če filma zmanjka, ni panike – nov film kot rekvizit počiva zraven troblje, legokocke in mikrofona. Če se zmoti pri vstavljanju kasete v fotoaparat, ji kolegica ljubeče in v tišini priskočina pomoč. Torej, ciklus, ki sekonča zlepim zvokom, je honoriran s fotografijo in promocijo dekline v kolovodjo; če pa se konča hrupno, ženske strumno vstanejoin kot vestalke v tišini in čuječno pospravijo kramo na mizi. 

Lepota in mladost sta pri vseh šestih pripovedovalkah že zdavnaj dosegli svoj zenit in zdaj se že občutno starajo; prsi, trebuhi in podbradki nekoč brez dvoma lepih žensk se povešajo, koža izgublja svoj lesk ter postaja kot pergamena. Ampak duh? Popolnoma nepričakovano smo bili vronjeni v žarečo emanacijo ženskosti, brez motnje jebenog testosterona na odru smo pričevali nevsiljenemivemu izmenjevanju vsebine ženskih sanj, podzavestnega. Tudi ko so pripovedovalke govorile o bivših fantih, so to počele – paradoksalno – brez natolcevanja.

Likovni del predstave se naslanja na prakso tako imenovanega najdenega projekta. Definicija (v slovenščini je nisem našel) pa gre nekako tako:

Found object originates from the French objet trouvé, describing art created from undisguised, but often modified, objects or products that are not normally considered materials from which art is made, often because they already have a non-art function.

Priznam, da mi je kot zaposlenemu v konvencionalnem gledališču ta dogodek občutno zarezal v plašnice predmnevanegater me spomnil na pristnost, nevsiljenost, nenujnost. Da bi ponazoril do katere mere je moj horizont razširila predstava All That Is The Case, naj podam še eno definicijo iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika:

aleatórika muz. komponiranje, ki prepušča izvajalcu način in oblikovanje izvajanja skladbe po avtorjevih določilih

Gostujoča predstava All That Is The Case iz Graza je torej fantastična transpozicija aleatorike iz domene glasbe v kiparstvo in povem vam, da sem prav užival v tej estetizirani estrogenski kopeli.

Facebook Twitter Deli
0 comments