Filmski (pet)ek: Medena dežela (2019)

Ženska v svojih petdesetih hodi čez slikovito, prašno pustinjo, in se povzpne na kamniti hrib. Njena koža je zaradi sonca temna in razpokana, njen svetlozelena staromodna naglavna ruta z rumeno srajco in rjavim krilom pa jo opredeljuje kot vaščanko neke zakotne vasice. Ime ji je Hatidže, in ko se vzpne čez vrh hribovite poti, jo začne obkrožati glasno brenčanje. Takrat Hatidže odmakne velik kamen in odkrije divji čebelji panj. Iz njega vzame polovico satovja in jo pospravi v košaro, drugo polovico čebel pa pusti v miru njihovega naravnega okolja. Otvoritvena minuta severnomakedonskega dokumentarca Medena dežela (Honeyland), v režiji Ljube Stefanova in Tamare Kotevske ponuja osupljivo enostavno osrednjo temo filma: ravnovesje med človekom, pravzaprav žensko, in naravo, ki skrbita druga za drugo.

V filmu sledimo samotarskemu življenju Hatidže, ki v odročnem predelu Severne Makedonije skrb za svojo delno paralizirano mati, pa tudi lastno preživetje, udejanja v čebelarjenju in dobrim gospodarjenjem ter senzibilnim odnosom do tistih nekaj živali, ki jih imata. Nikoli porožena Hatidža svoje umirjeno življenje vsake toliko prekine z razburjenjem potovanja v Skopje, kjer prodaja nabrani med (še enkrat več, pol vzame zase, pol prepušča čebelam). Nekega dne pa se v Hatidžini vasici pojavi nomadska družina, ki očigledno nima dobrih namenov, pa tudi načrtov ne, razen enega – ustaliti se v vasici.

Kar najbolj udarno vibrira v Medeni deželi je zgodba, ki ji težko verjamemo njeno pristnost »igre usode«. Osrednja zgodba filma je tako Hatidžin nenehni boj za ohranjanje ravnovesja z naravo in hkrati vzpostavljanja odnosa s prišleki, ki jih skuša sprejeti, njihovim navadam jemanja, motenja in uničevanja navkljub. Njihovo obnašanje, čeprav jih ob tem spremlja oko filmske kamere, je preprosto nerazumljivo. Nomadi odkrito zlorabljajo čredo krav, zanemarjajo kokoši, ob tem pa tudi, kot lahko zazna pazljivi gledalec ali pazljiva gledalka, mlada mačka postoma spreminja svoj značaj in telesne karakteristike. In tako je takoj jasno, da se iz njihove odločitve, začeti svoj čebelarski posel, ne more izcimiti nič dobrega.

A Medena dežela ponuja več od zgolj iskrene meditacije o ravnovesju z naravo, Režiserski tandem Stefanov-Kotevska Hatidžino življenje v mali kolibi, skupaj z malodane razpadajočo materjo, zajameta v vsej njeni preprostosti. In ravno tu film predstavi svojo novo, fascinantno plast; zgodbo o odpiranju čebelarke, odpiranju svetišča njenega doma in odpiranju refleksiji o življenju, ki je že minilo, preizpraševanju same sebe, kakšno bi bilo življenje, če bi se poročila, in kaj bi se zgodilo, če bi zapustila svojo skoraj zapuščeno vasico.

Skoraj enako vlogo kot zgodba pa v filmu igra tudi kamera Fejmija Dauta in Samirja Ljume. Duetu uspe ujeti čisto, surovo energijo narave, postaviti v funkcijo naravno svetlobo, in izkoristiti medeno-zlato barvno paleto, ki jih obkroža. S tem dogajanju pridodata pristen in iskren ton. Verjetno najpogumnejša poteza dvojca pa je snemanje v notranjosti temne kabine, kjer Hatidža živi s svojo mamo, v kateri sta edina vira svetlobe majhno okno in sveča.

Če povzamem, je Medena dežela čudovito dodelan izdelek, ki mu uspe ujeti surovo esenco nevidnega življenja preproste, a navdihujoče Hatidže, zadnje divje čebelarke v Evropi. Z zgodbo, ki se odvija pred očmi režiserskega dvojca, in s potrpežljivostjo za kamero skozi letne čase in tudi najtežja dogajanja pred njo – s tem Medena dežela drži prapor pogosto pozabljene moči dokumentarnega filma.

Foto: plakat filma.
Recenzija je bila izvorno objavljena na portalu duart.hr.
Prevedel: Jan Podbrežnik.

Facebook Twitter Deli
0 comments