Filmski (pet)ek: Oče (2020)

Ženska na meji napada maničnosti svojo devetletno hči in dvanajstletnega sina zvleče v staro tovarno. Na vhodu začne vpiti na prisotne delavce ter administrativno vodstvo tovarne. Zagrozi jim, da bo sebe in svoja otroka polila z bencinom in zažgala, če njenemu možu ne izplačajo plač, ki jih dolgujejo. Mučni odmev ignorance in malomarnosti za trenutek zavisi v zraku, nato ženska prične zlivati bencin po otrocih, ki se ji poskušata izmakniti, nato preostanek plastenke zlije po sebi in v vrhuncu brezupa prižge ogenj.

Šokantno mračen otvoritveni prizor Očeta, novega filma srbskega režiserja Srđana Golubovića, z realizmom vzbuja nelagodje in jezo. Je preludij temni socio-politični zgodbi pred nami, ki se opira na resnično dogajanje v Srbiji.

Po incidentu v tovarni film predstavi protagonista Nikolo, ki ga igra Goran Bogdan – verjetno njegova najzahtevnejša vloga dosedaj. Nikolina soproga je po incidentu nastanjena v bolnišnici, otroka pa odpelje socialna služba. Da bi ju dobil nazaj, mora oče zagotoviti osnovne pogoje za dostojno življenje družine, preden ga obišče odbor za družinske zadeve. Obisk odbora je farsičen, in odločitev odbora je negativna – Nikola s svojim mezdnim delom ni sposoben skrbeti za otroka. Po tem, ko mu tudi sluzavi lokalni uradniki ne pustijo do otrok, se Nikola odloči, da prepešači 300 kilometrov od svoje vasi do Beograda, kamor se nameni osebno pritožiti pristojnemu ministru.

Goluboviću s filmom uspe prikazati mnogo. V prvem branju je Oče še ena Ex-Yu drama o lucidni praznini birokracije, zatiralcih v javnih službah ter tako družbeno kot politično disfunkcionalnem sistemu.

Kljub temu pa Očetu uspe dosti več, kot je uspelo podobnim filmskim poizkusom. Čeprav se film močno osredotoča na realistično podajanje situacije – tako z dialogi, obrazno gestikulacijo in čustvi, kot tudi neprijetno resnično skorumpiranostjo birokratskega aparata – Golubović zgodbi vdahne upanje z implementacijo absurdno pritanjene empatije preostalih likov do protagonista. Večina likov, ki Nikolo obkrožajo, poseduje črno-bel set moralnih vrednot in dela, ki ga opravljajo. S tem režiser Nikolove interakcije z njimi intenzivira, hkrati pa ohranja zanimive. Verjetno najboljši primer tega je Nikolino srečanje z tihotapcem migrantov, ki služi mastne vsote na račun ljudi v stiski, ki jih zavaja in goljufa, a se Nikole usmili ter mu na poti pomaga z brezplačnim prevozom. Podobni prizori sledijo tudi kasneje v filmu, s soočenji z izvršnimi uradniki, tako beograjskim upravnikom ministrstva, kot lokalno socialno delavko, eno izmed ostrih sodnikov Nikolove usode.

V filmu, tako kot resnični verziji prikazanih dogodkov, medijska prezenca in medijsko portretiranje zgodbe igrata odločilno vlogo. Od malih lokalnih časopisov do zanimanja samostojne TV ekipe, zgodba postane močno medijska in širokega dosega, s tem pa klic k akciji državljanov, česar se oblast boji. A tisti na položajih moči se v filmu odlično zavedajo vloge pozitivne medijske prezence, in zato si film vzame čas tudi za interakcijo Nikole in sicer zatiralskega oblastnika, ki nadvse empatično pristopi k zgodbi in se postavi za Nikolo. Vseskozi z lastnimi interesi v mislih, se razume.

Če bi moral izpostaviti segment filma kot izstopajoč, bi to zagotovo bil zaključek, v katerem po težavnem in dolgem  popotovanju Golubović protagonistu ne nameni niti trenutka olajšanja ali zadovoljstva; namesto tega v zadnjem kadru Nikolo umesti v še eno situacijo sramotno nagnite družbe, ki ga obkroža.

Oče je, če povzamem, močna socialna drama, ki portretira razkrajajočo družbo Jugovzhodne Evrope. Ta življenjem svojih daje smisel le s suho empatijo in upanji na boljši jutri. Najkompleksnejši Golubovićev film do sedaj lahko označimo za evropeizirano verzijo Wendersovega legendarnega Paris, Texas, z dejstvom, ki boksne v pleksus – film je hiperrealističen prikaz dogajanja v regiji na robu Evrope.

Foto: plakat filma Otac.
Recenzija je bila izvorno objavljena na portalu duart.hr.
Prevod: Jan Podbrežnik.

Facebook Twitter Deli
0 comments