Sredi gozda v vlažni zemlji, prekriti s porumenelim jesenskim listjem, zeva na roke izkopana luknja. Približajo se ji štiri osebe, vsaka s košaro, polno kostanja še vedno v bodečih lupinah. Kostanj stresejo v luknjo in ''grob'' prekrijejo s suhim listjem. Melanholična, na pravljico spominjajoča otvoritvena scena Zgodb iz kostanjevih gozdov je prvi stik gledalk in gledalcev z novincem celovečernih filmov, režiserjem Gregorjem Božičem, ter njegovo dolgoletno tekstopisno sodelavko, Marino Gumzi. Njuni pretekli sodelovanji v kratkih filmih Hej, tovariši (2007) in Šuolin iz Trsta (2014) sta nakazali smer, ki dvojec ustvarjalno najbolj privlači – enostavne, a neobičajne zgodbe iz vsakdana ljudi v obdobju po drugi svetovni vojni, ki se nanašajo na Jugoslavijo in Italijo.
V filmu sledimo zgodbama z nasprotnih strani vasice v Beneški Sloveniji. Prva je zgodba starega skopuha Maria (Massimo De Francovich), tesarja, ki mu primanjkuje pravega dela, druga pa zgodba Marte (Ivana Roščić), zadnje pobiralke kostanja, ki se trudi zbrati dovolj denarja za pobeg iz Evrope. Smo v povojnem času in večinoma zapuščena vasica, v kateri živita, predstavlja nevidno mejo med Vzhodno in Zahodno Evropo. Usoda v nesreči, povezani s kostanjem, združi zgodbi dveh osamljenih neznancev, s tem pa postaneta povezana v pomoči drug drugi v reševanju konfliktov s samima sabo.
Poetične sanje o osamljenosti
Zgodbe, posnete na nostalgično čudovitem 35mm traku, so film, ki očara svoje občinstvo, ga popelje v klasično, že pozabljeno, ''pravo'' kinematografsko izkušnjo. Božič s kombiniranjem dolgih kadrov in počasnega pripovedovanja, s spretnim prepletanjem in vpletanjem večjezičnosti od svojega občinstva pričakuje, če že ne zahteva popolne pozornosti skozi celotnih, sicer kratkih 81 minut filma. Zgodbe, poetično pripovedovane in montirane, s svojim magičnim realizmom prikličejo v spomin dela Sergeja Parajanova – najbolj Sence pozabljenih prednikov – in namignejo na Kusturico, predvsem vročično-sanjavo poezijo iz njegovega Podzemlja.
Narava kot fascinanten element filma močno doprinaša k atmosferi filmskega dogajanja, pravzaprav gradi narativ skupaj z liki, na trenutke pa celo sama deluje kot lik, kot protagonist. Dinamika glavnih likov igra pomembno vlogo v prikazovanju čustev in pritiska, ki ga prinašajo odločitve tekom razvoja zgodbe na platnu. Mariev lik se zdi kot advokat racionalnega, kar se kaže v njegovem odnosu z ženo, obsedenostjo z zaslužkom in obrtjo, pa tudi v njegovih interakcijah z ostalimi vaščani – še posebej izraženo v sceni, v kateri igra Morro, arhaično matematično-logično igro. Kot njegovo popolno nasprotje Marta živi v senci svoje preteklosti, iz katere beži s sanjarjenjem in zasledovanjem skoraj najbolj nemogočega cilja, ki bi si ga lahko zastavila – zapustiti domačo vas. Trenutek, v katerem si stoječa pred svojo hišo ob sebi predstavlja svojega moža, njeno željo prikaže kot res gorečo.
Inspiracija pravljice o Treh kraljih
Z naslavljanjem težkih tem, kot so osamljenost, smrtnost, odhajanje in ujetost, se ni težko znajti sredi melodramatičnega dela, ki postaja sam sebi karikatura trpljenja, in ki čustva zlorablja, napačno uporablja in pritiska občinstvu naravnost v obraz. K sreči se Zgodbam uspe izogniti takšnemu učinku s preprosto vključitvijo optimističnega pravljičnega elementa Treh kraljev - duhov, ki se prikažejo ob smrtni postelji umirajočega, z namenom soočiti osebo z bližino smrti, hkrati pa jo spomniti na vse, kar je tekom svojega življenja storila.
Zgodbe poskrbijo za izstopajoče prijetno filmsko izkušnjo, ki uspe zajeti duh kratkih zgodb Antona Čehova, hkrati pa pripovedujejo zgodbo o migraciji, osamljenosti, življenju na stičišču dveh tujih si svetov; pripovedujejo zgodbo, ki je relevantna tako v dogajalnem času filma, kot v današnjem času.
Foto: Kinodvor
Prispevek je bil prvotno objavljen na portalu duart.hr.
Prevod: Jan Podbrežnik
