Američani bodo na novembrskih predsedniških volitvah izbrali bodisi novega predsednika (ali predsednico) bodisi bodo ostali pri starem. Podobno kot volitve pred štirimi leti ima tudi letošnji izbor pridih usodnosti, saj se zdi, da se znotraj demokratske stranke ne bije zgolj boj za prevlado med osebnostmi, kakršni sta Bernie Sanders in Joe Biden, temveč tudi med ideološkimi koncepti. Ameriške predsedniške volitve so za indijskimi in evropskimi volitvami tretji največji demokratični proces na svetu, pri čemer nakazujejo tudi trende, po katerih se bo v prihodnosti zgledovala večina političnih akterjev tudi drugod po svetu.
Pri demokratih se bodo za nominacijo med seboj udarili nekdanji podpredsednik Joe Biden in levo usmerjena kandidata, senator iz Vermonta Bernie Sanders in senatorka iz Massachussetsa Elizabeth Warren. Stališča slednje so pri nekaterih temah precej podobna Sandersovim, a je razlika med njima ta, da Warrenova same sebe ne razglaša za demokratično socialistko, temveč za kapitalistko, ki si želi, da bi kapitalizem deloval v dobro vseh, ne zgolj najbogatejših. Podobno kot Sanders se tudi ona zavzema za pravičnejšo obdavčitev milijarderjev in multinacionalk. V tem oziru lahko posebej izpostavimo njeno zavzemanje za t.i. davek na premoženje, ki predvideva dvoodstotno obdavčitev gospodinjstev, katerih letni dohodek presega 50 milijonov dolarjev, medtem ko bi gospodinjstva, ki imajo na leto več kot milijardo dolarjev prihodkov, plačala triodstotni davek. Po nekaterih izračunih bi takšna obdavčitev zajela okrog 75.000 gospodinjstev, v proračun pa bi v desetih letih prinesla okoli 2,5 trilijona dolarjev. Kot smo že omenili, se zavzema za temeljito zdravstveno reformo, ki bi nadomestila t.i. Obamacare, a ji mnogi očitajo, da je njen predlog le kopija rešitve, za katero se že dalj časa zavzema Sanders. Zanimivo je tudi dejstvo, da je bila do leta 1996 članica republikanske stranke, toda nato je spremenila svoja stališča in se pridružila demokratom. Če bi njeno ideološko pozicijo skušali preslikati na slovenski politični parket, bi Warrenova lahko bila zanimiva za volivce SD-ja in DeSUS-a, nekoliko manj pa za pristaše Levice.
Za podoben bazen volivcev se bori tudi 78-letni senator iz Vermonta Bernie Sanders. Glede na njegov politični življenjepis bi lahko rekli, da izmed vseh kandidatov najbolj prepričljivo in dosledno zagovarja svoja levičarska politična stališča. Podobno kot pred štirimi leti je tudi tokrat veljal za »underdoga« med kandidati za demokratsko predsedniško nominacijo, a zdi se, da mu je s kampanjo uspelo ustvariti »ljudsko gibanje«, na kar nakazuje tudi njegova zmaga po številu glasov v Iowi. Na tem mestu se morda ne bi toliko ukvarjali z njegovimi političnimi stališči, temveč predvsem z njegovim nekonvencionalnim vodenjem predvolilne kampanje, pri čemer posebej izstopa dejstvo, da denarja zanjo ne zbira preko donacij bogatih posameznikov, ampak ga z majhnimi prispevki financirajo navadni ljudje. Tako je denimo pred dnevi razkril podatek, da je mu je v zadnjem četrtletju lanskega leta uspelo zbrati več kot 34,5 milijona dolarjev, pri čemer je povprečna višina prispevka znašala 18,53 dolarjev. To ga v očeh volivcev dela kredibilnega, saj pomeni, da morebitne izvolitve v Belo hišo ne bi dolgoval nikomur. Sanders namreč vztrajno zavrača in kritizira kandidate, ki za potrebe kampanje ustanavljajo posebne politične organizacije, poimenovane Super PAC (Political Action Committee). Slednje za posamezne kandidate zbirajo velike vsote denarja, ki ga namenijo za promocijo in oglaševanje, ter jim s tem olajšajo izvolitev. Kot argument proti takšnemu ravnanju Sanders navaja dejstvo, da ne moreš zlomiti skorumpiranega političnega sistema, če jemlješ njegov denar. Sandersov uspeh se zdi še toliko bolj fascinanten, če upoštevamo dejstvo, da je oktobra doživel srčni napad, kar je v javnosti sprožilo ugibanja o njegovem zdravstvenem stanju. Eden izmed ključev do uspeha bi lahko vsekakor bila tudi podpora treh mladih kongresnic, kot so Alexandria Ocasio-Cortez, Ilhan Omar in Rashida Tlaib, ki izhajajo iz priseljenskih družin. Posebej pomembna se v tem smislu zdi podpora Ocasio-Cortezove, katere starši izhajajo iz Portorika, kar bi lahko imelo velik vpliv pri t.i. Latino volivcih (Američanih, ki imajo korenine v državah Srednje in Južne Amerike), ki v ZDA predstavljajo vedno večji delež prebivalstva.
Za nekdanjega ameriškega podpredsednika Bidna, ki je to funkcijo opravljal v času Obamove administracije, se zdi, da je njegova kandidatura repriza kandidature Hillary Clinton izpred štirih let. Še pred nekaj meseci je bil prvi favorit za demokratsko nominacijo, a sta ga po javnomnenjskih anketah v nekaterih zveznih državah pričela dohitevati Bernie Sanders in Elizabeth Warren pa tudi Pete Buttigieg. Biden velja za predstavnika establišmenta z zmernimi stališči, ki zlasti mlajšim volivcem ne prinašajo upanja o resnejših spremembah. Tako je denimo pred časom kot nerealnega zavrnil načrt splošnega zdravstvenega zavarovanja, ki ga je predstavila njegova protikandidatka Elizabeth Warren. S tem si zagotovo ni pridobil simpatij levo usmerjenih volivcev, a je morda utrdil svojo pozicijo pri sredinskih in nekoliko konzervativnejših volivcih demokratske stranke. Če bi Joe Biden kandidiral za predsednika Slovenije, bi ga najverjetneje podpirale stranke, kot so LMŠ, SMC, SAB morda tudi DeSUS in celo Nova Slovenija.
Resnejši kandidat za demokratsko nominacijo se nenadoma zdi tudi istospolno usmerjeni župan mesteca South Bend v ameriški zvezni državi Indiana Pete Buttigieg Slednji je v Iowi prejel največ delegatskih glasov in je zagotovo eden izmed dveh zmagovalcev sicer neposrečenega štetja glasov. Njegov vzpon gre pripisati predvsem t.i. kampanji od vrat do vrat, ki vključuje neposreden stik z volivci, in dejstvu, da je najmlajši izmed kandidatov za ameriškega predsednika. Preden je vstopil v politiko je kot rezervni pripadnik služil tudi v ameriški vojski oz. mornarici. Leta 2009 je odšel na sedemmesečno misijo v Afganistan, kjer je bil nastanjen v letalski bazi Bagram, ki leži 25 kilometrov severno od Kabula. Tam je opravljal predvsem logistične naloge. Po vrnitvi iz Afganistana se je aktivneje vključil v politiko in leta 2011 zmagal na županskih volitvah v South Bendu. V času njegovega županovanja je mesto dobilo moderen tehnološki park, zelene površine in igralnico, ki je v lasti potomcev ameriških Indijancev. Eden izmed Buttigiegovih neuspehov pa je zagotovo to, da ni uspel zagotoviti zemljišča za kliniko, na kateri bi ženske lahko opravile splav, kar po mnenju njegovih kritikov dokazuje, da njegovo stališče glede pravice do splava ni tako trdno. Poleg omenjenih se za nominacijo poteguje tudi senatorka slovenskega rodu iz Minnesote Amy Klobuchar, a ji izidi javnomnenjskih anket ne dajejo realnih možnosti za nominacijo.
V zadnjem času so kandidati drug drugemu zadali precej nizkih udarcev, pri čemer posebej bode v oči, da sta si v lase skočila Warrenova in Sanders. Senatorka iz Massachussetsa je Sandersu očitala, da ji je pred dvema letoma na štiri oči dejal, da ženska ne more postati predsednica ZDA. Sandersovi privrženci so nemudoma skočili v zrak in na družbenih omrežjih objavili prispevek, ki dokazuje, da je Sanders že leta 1988 izjavil, da bi ZDA lahko dobile predsednico. Za nameček pa je nekoliko infantilno v kampanjo posegla še nekdanja prva dama in nesojena predsednica Hillary Clinton, ki je dejala, da Sandersa nihče ne mara in da nihče noče delati z njim. Sanders se je na njene besede odzval zelo hudomušno z naslednjo izjavo:”Če imam dober dan, me ima moja žena zelo rada.” (On a good day my wife likes me. izjava dostopna na https://edition.cnn.com/2020/01/21/politics/hillary-clinton-bernie-sanders-documentary/index.html-iz... posnetek s Sandersom od 0:05 naprej). Ko nevtralen opazovalec pregleduje novice v ameriških medijih v zadnjih dneh, vsekakor lahko opazi intenco po tem, da Sanders ne bi dobil demokratske nominacije, čeprav ne gre dvomiti, da ga na koncu s stisnjenimi zobmi demokrati ne bi podprli.
V tem trenutku je neznank še veliko, a več odgovorov bomo dobili 3 po 11. februarju, ko bodo volivci o predsedniškem kandidatu odločali v zvezni državi New Hampshire.
Primož Soban
