Kak?na je ?love?ka narava? Ima ?lovek poleg svoje narave, ki je zna?ilna za vsa ?iva bitja tudi kak?no drugo naravo? Nekaj ve? kot zgolj biolo?ko naravo. Ima ?lovek mogo?e dve, tri, ve? narav? Eno, ki si jo deli z vsemi ?ivimi bitji in druge, ki so izrazito ?love?ke. Pustimo to za enkrat ob strani.
Po ve?stoletni tradiciji olep?evanja dela, ki je zna?ilna predvsem za novove?ke teoretike dela, se je globoko zakoreninilo prepri?anje, da ?loveka opredeljuje ravno delo. ?lovek je torej poseben zaradi tega, ker ima mo?nost, da lahko dela. Za razliko od prepri?anja starega veka, ki se ni pretvarjal, da je delo mu?no, te?a?ko opravilo (glej etiml. labour, arbeit, travail, ponos), novi vek delo pojmuje tudi kot svobodno oz. ga vsaj tako sku?a prikazati, kot bomo videli v nadaljevanju.
Arbeit macht frei je nekje ?e pisalo. Toda za to opredelitev se zdi, da ni na mestu, ker je delo vendarle nekaj nujnega in nikakor ne more biti svobodno. Gledano povsem biolo?ko; delo tudi ni posebna ?love?ka dejavnost, saj morajo tudi ?ivali vlo?iti napor, trud, energijo in ?as, da sebi in svojim sobivajo?im priskrbijo sredstva za pre?ivetje, ki se nato, ko jih pozove klic narave, spet vrnejo nazaj v zemljo. Delo ne prina?a ni?esar trajnega, le nenehno presnavljanje med ?ivimi bitji in njihovim okoljem. Pustimo ob strani upravi?evanje trajnosti dela nekaterih teoretikov s pomo?jo denarja, ker to ni na? namen ukvarjanja, niti nam narava tega teksta tega ne dopu??a.
Zdi se, da se ?lovekova druga narava odkrije ?ele, ko so ?lovekove osnovne ?ivljenjske potrebe preskrbljene, ko ?lovek zameji svojo biolo?ko naravo, ko je svoboden in ko se v svojem prostem ?asu lahko ukvarja s tak?nimi re?mi, ki mu nekaj pomenijo. Na tem mestu lahko pripomnimo da je gr?ka beseda skhole, iz katere izvira angle?ka school, Starim Grkom pomenila prosti ?as. Torej ?as, ki je prost od nujnosti in muk, ki jih prina?a delo, ?as, ki je bil namenjen izobra?evanju.
Verjetno bo najbolj razvidno, ?e velikanski razkorak v razli?nem pojmovanju dela starega in novega veka ponazorimo s smotrom univerze danes in splo?nim nazorom dana?njih ?tudentov. Slednji se namre? borijo bolj ali manj zato, da bi ?tudentski status izkoristili za delo preko ?tudentskih napotnic. Redko bo koga sli?ati zagovarjati trditev, da je namen univerze ?tudenta osvoboditi pred nujnostjo dela, ?e? da se izrazito resen ?tudij ne ?teje v nekaj mesecih, ko je pa? potrebno oddati kak?no kon?no nalogo, polo?iti izpit, pa? pa v dolgih desetletjih.
Na veliko ?alost nas redkih, univerze po bolonjski revoluciji postajajo zgolj ?e tovarne delovne sile, ki ?tudente v ?im kraj?em ?asu, s ?im manj stro?ki, po teko?em traku usmerijo v ?im bolj ozka podro?ja, seveda na to?no dolo?eno mesto, za katero bojda povpra?uje gospodarstvo in dru?ba. Tako danes ?e vsaka izobra?evalna ustanova dejansko postaja poklicna, tehni?na ?ola. Saj vsi vemo, da je potrebo zgolj ?e konkretno, aplikativno, uporabno razmi?ljati, ?im manj ?filozofirati? in se spraviti ?im prej na delo, saj je to dobro za dru?bo. Splo?ni problemi, ki zahtevajo druga?no naravo mi?ljenja so tako potisnjeni na rob. Tako so vpra?anja o tehnologijah, vpra?anja o izginjanju delovnih mest, vpra?anja o okoljski problematiki, o politi?nih problemih, potisnjena na obrobja in izven univerz.
Produkti teh ?ol so po kon?nem poliranju, ki mu pravimo disertacija, magistrska ali diplomska naloga, nekako podobni delavcem, ki so padli pod Taylorjevo metodo (?o?e? managementa) u?inkovitosti, ki je edini pravi na?in opravljanja dela, pod metodo, ki ne pozna avtonomnosti delavca, kaj ?ele razmi?ljanja.
Toda ?ele P. F. Drucker, ki so ga oklicali za guruja sodobnega managementa, je naredil korak naprej. Te zgolj delavce je v duhu postmoderne dobe oklical za knowledge workerje, dru?bo pa za knowledge society in dru?bo organizacij/korporacij. Zavohal je torej tisti prehod od industrijskega, fizi?nega dela k umskem delu, ki je bilo zna?ilno za obdobje po II. svetovni vojni. Upgrade Taylorjeve teorije, ki jo je Drucker zelo spo?toval, je bil v tem, da je hotel ustre?i? recimo temu muhavosti delavcev, ki so v delu za?eli iskati izpopolnitev samega sebe, avtonomnost in ne ve? zgolj zaslu?ek.
Groba Taylorjeva metoda, ki je na organizacijo gledala kot na dobro namazan mehanski stroj, na delavce pa kot na neme robote, sploh ni ve? prijela. Ob bok se ji je za?ela torej postavljati Druckerjeva ?mehka metoda?, ki je ob razvoju vedenjskih ved v za?etku 20. stoletja ve? poudarka za?ela dajati po?utju delavca na delovnem mestu. Z metodami, podedovanimi iz naravoslovja, je bilo sedaj mo?no izmeriti, da lahko delavec izpljune mnogo ve?, ?e se bo na delovnem mestu dobro po?util, ?e se bo kot delavec po?util eno z organizacijo. Torej, ?e bo ponotranjil vizijo in poslanstvo organizacije in svoje znanje, uspe?no manageriral, si zadajal cilje, naloge, ki pa morajo nujno biti usklajene z vizijo in poslanstvom organizacije.
Drucker je seveda v tem samo-manageriranju, ki mora nujno slediti poslanstvu in ciljem organizacije videl svobodo, ki pa bi jo bolj natan?no lahko opredelili kot svobodo v prisili ali pa mogo?e z ?e prej omenjenim napisom pri vstopu v nem?ka koncentracijska tabori??a. Toda kvadraturo kroga je Drucker za mnoge uspe?no na?el. Njegova dela, izrazoslovje, metode in nasploh samoumevnost dela, h kateri je najbolj pripomogel, se ?e danes prodajajo kot za ?alo.
Samo pomislimo npr. na razgovore za delo, kjer nas v nekem osladnem tonu spra?ujejo o poslanstvu, na?i misiji, na?i viziji, smotrih, kje se vidimo ?ez deset let, kaj nam v ?ivljenju najve? pomeni, ?e smo dru?inske osebe, kako pre?ivljamo prosti ?as, ?e smo prosti ?as pripravljeni ?rtvovati za to organizacijo, na kak?en na?in bi mi dihali z organizacijo itd. Kot da na koncu ne bi pri?li na razgovor za delo, ampak bi po nekem nesre?nem naklju?ju pristali na zmenku z neko ?udno osebo, ki o?itno ni sposobna sama dihati.
?e res, da je delo postalo bolj kot ne nekak?no nenaporno ?love?ko opravilo, vendar to ne spremeni dejstva, da je delo ?e vedno nekaj nujnega in da se je tega nujno potrebno zavedati in to tudi zamejiti. Seveda, ?e mislite, da ?ivite zgolj zato da delate, vam tega nih?e ne bo branil. Pomembno je tudi re?i, da se narava umskega dela na prvo ?ogo ne ka?e ve? kot mu?no opravilo, ?eprav se muka danes izra?a z izgorelostjo delavcev na delovnem mestu in raznimi du?evnimi obolenji, ki se zaradi hitrega tempa ?ivljenja lahko zdravijo zgolj ?e kurativno.
Tako Hannah Arendt nekako v tem duhu zapi?e, da ?e bo delo postalo tako lahko, da ni ve? prekletstvo, potem obstaja nevarnost, da se nih?e ne bo ?elel osvoboditi nujnosti, oziroma da bodo ljudje podlegli prisili, ne da bi sploh vedeli, da so prisiljeni. ?e smo ?e tam, boste najbr? presodili sami.
