Deložacije

Problemi so in problemi bojo... Kako se z njimi spopademo, je druga stvar. Gledano od daleč ali pa od blizu, vidimo te naše Slovence, ki imajo to težnjo, da so radi v podrejenem položaju, še več, nagnjeni so k samodestrukciji. Psihološko gledano, gre v vsakem primeru za zadovoljitev neke vrste užitka. Po nekih čudnih izračunih, bi lahko naš narod že zdavnaj pokopala zgodovina. In zakaj nas ni? Kakor koli smo nevoščljivi našim sosedom in privoščljivi vsem po vrsti, imamo v kolektivnem NEZAVEDNEM nekaj, kar nas v obdobjih krize spravi skupaj. Skozi stoletja smo se naučili pogovarjati, celo dogovarjati s sosedi. Neoliberalna plahta pa je poskrbela, da smo danes  še bolj odtujeni drug od drugega, varno vsak pod svojo fasado. No, nekateri nimajo te sreče, da bi imeli fasado. Drugi pa so se znašli kar brez strehe nad glavo. Skratka, stanovanjski sklad je zaradi neporavnanih obveznosti, torej neplačevanja najemnin, v zadnjih letih prisilno izselil najemnike najraje po Mariboru, na Ravnah na Koroškem in na Jesenicah, na Ptuju in še kje. Na mariborskem občinskem stanovanjskem skladu, ki de-luje na območju sedmih občin, so v lanskem letu razpisali kar 147 deložacij.  44 so izvedli, druge ustavili in odložili. Ugotavljajo, da neplačane obveznosti izhajajo iz razmer, ki se ne spremenijo: slabe gospodarske razmere, ki vodijo v visoko stopnjo brezposelnosti, kar še poglobi socialno stisko najemnikov. V primerih, kjer nastopi deložacija, se Sklad obrne na Center za socialno delo, ki najemnike po pomoč preusmerjajo tudi k nevladnim organizacijam.  V stanovanjskem skladu ne držijo podatkov, o vseh deložacijah po Sloveniji. Opažajo le povečano število, ne samo takih, ki so ostali na socialnem dnu, vedno več je družin, ki ne zaslužijo  dovolj, da bi si lahko privoščili plačevati še najemnino in stroške.   

Država se za reševanje te problematike obrača na občine, ki so bolj ali manj zadolžene in jim izvan redni odlivi ne koristijo. Očitno gre spet za politično voljo. O problemu deložiranja se v Sloveniji ne govori, še manj pa se naredi. Če se o tem ne govori, to pomeni, da ne obstaja?  To so ljudje, ki so povečini pred krizo uživali blagostanje nižjega srednjega razreda, s krčem, ki ga je povzročila briljantna ideja države o zategovanju pasu, so si nakopali dolgove in za nagrado jih država postavila na cesto. 

Jasno je , da pri takih številkah, ki samo še rastejo in kjer se država na korektno-distanten način izogiba reševanju tovrstnih problemov in težav vedno večjega števila ljudi,  je treba stvari očitno spet reševat mimo države, bolje rečeno, namesto države. V tem primeru tiste  socialne države. Očitno je  že zdavnaj izgubila stik s terenom. Skozi institucije se zbirokratizirano, po večini samovoljno odloča o reinterpretacijah zakonov in aktov, kjer se dogovori obračajo predvsem glede na veze in poznanstva in se politični status quo odraža v zadovoljevanju drugega.

Vsa ta zmešnjava na visokih političnih nivojih je med drugim sprožila razne odgovore, ki so sami po sebi zelo politični, nosijo pa v sebi tudi tisto akcijo, ki dela na terenu. Na primer: primer Kraljev Ulice že vsi dobro poznamo. Eni redno berete njihove prispevke naravnost z ulice. Drugi se potegujejo za pravice, ki jih človek doživi, ko mu grozi deložacija. Po večini gre za ljudi, ki se ne zavedajo svojih pravic in nimajo ravno pravega zastopnika, ki bi jih poučil ali vsaj povezal s sistemom. Kam so se skrili vsi slovenski andragogi? Socialno depreviligirani ne najdejo svojega sedeža v mestnih svetih, tudi v parlamentu ni zaslediti predstavnika, ki bi ozaveščal in predstavljal glas z ulice.

Pustim vas v zraku z mislijo, da imamo opravka z ljudmi.  Dejstvo, da so ljudje pa bi moralo zadostovati, da se z njimi dela vsaj po človeško.   

Facebook Twitter Deli
0 comments