Korupcija: individualni problem, sistemski problem ali zavajajoče vprašanje?

Vprašanje korupcije je, kar se tiče nabiranja političnih točk, neizčrpna zlata jama. To je redkokdaj bolj očitno kot v času volilne kampanje. Živ in aktualen je primer je Stranka Modernega Centra, krajše SMC, pri kateri je pripomba, da dejansko ni imela svojega lastnega političnega programa, povsem na mestu. Navkljub manjku vsakršne resne politične pozicije pa je pomemben element njene retorike bil, poleg prazne besedne zveze javna blaginja, tudi boj proti korupciji in transparentnost. Problem vladajoče politike naj tako ne bi bil, recimo, v sami njeni politiki, ampak nasprotno zgolj v tem, da ta ni dovolj transparentna, da se boja proti korupciji ne lotevamo dovolj resno.

 

Bilo bi pa zmotno misliti, da je vprašanje korupcije priročen vzvod le v času volitev. Nasprotno. Korupcija je najlažji način, kako vzdrževati videz družbene kritičnosti, ne da bi pri tem dejansko naslavljali kakršnakoli relevantna vprašanja. Zakaj je, na primer, tranzicija iz socializma v kapitalizem, drugače rečeno restavracija kapitalizma, najbolj koristila ravno buržoaziji, tako »tradicionalni« kot novopečeni, kot na primer tako imenovanim ruskim oligarhom. Zelo enostavno: zaradi korupcije. Zakaj kapitalizem ne prinaša splošne blaginje, ampak nasprotno razlike med bogatimi in revnimi celo povečuje, zakaj se prvi okoriščajo na račun drugih? Ponovno, zelo enostavno: zaradi korupcije. Ko le ne bi bilo toliko pokvarjenih kapitalistov, bi sam kapitalizem zelo lepo funkcioniral! Kapitalistična politika sploh ne bi bila problematična, če le ne bi bilo toliko karieristov, ki se namesto za ljudsko blaginjo brigajo le za lastni položaj!

 

Takšno dojemanje kapitalizma je zelo všečno, a je ravno tako zelo pomanjkljivo. Zakaj, lahko najbolj jasno in nedvoumno povzamemo v enem stavku. Problemi, ki zadevajo kapitalizem kot način produkcije in družbo, ki se na osnovi tega izoblikuje, pojmuje kot problem pokvarjenih posameznikov, ki zlorabljajo drugače neproblematičen družbeni sistem. Povedano še bolj enostavno: ni problem v kapitalizmu, problem je v pohlepnih kapitalistih, ki zlorabljajo sistem sebi v prid.

 

Cinični komentar, kako je sploh možno, da ti pohlepneži zlorabljajo sistem v svojo korist, če je ta tako popoln, je na mestu, a je bistveno bolj pomembna opazka, da te tako imenovane zlorabe dejansko niso zlorabe, ampak so nasprotno cilj delovanja kapitalizma nasploh.

 

Začnimo z ekonomskim vidikom. Eno izmed temeljnih protislovij kapitalizma, ki je navsezadnje zaslužno za obstoj razrednega boja, je dejstvo, da ima kapitalistična produkcija kolektivni značaj, njeni produkti pa se prisvajajo, kot da je izključno privatna zadeva. To je razvidno na nivoju posameznega obrata, pa naj govorimo o industriji ali storitvah. Zaradi samega obsega proizvodnje je nesmiselno govoriti, koliko ustvari kateri delavec, saj gre končni produkt čez več faz, kjer vsak prispeva svoj del. Tako je nesmiselno govoriti o produktu tega ali onega ali onega delavca, temveč produktih, ki jih proizvedejo delavci kot kolektiv.

 

Kljub temu pa je zaradi privatnega lastništva produkcijskih sredstev celoten produkcijski proces obravnavan, kot da je v zasebni sferi kapitalista. Ta si, ker je pač lastnik produkcijskih sredstev, tudi prisvoji končne produkte, razliko med mezdami, ki jih izplača delavcem, ter vrednostjo, ki jo ti delavci ustvarijo, pa zadrži zase kot presežno vrednost, iz njegove perspektive profit.

 

Takšno izkoriščanje je prisotno tudi, če so spoštovani vsi zakoni blagovne menjave, torej tudi, če se kapitalist »ravna po pravilih«, torej tudi če, na primer, dosledno upošteva dosledno zakonodajo. V primerih, kjer sta izkoriščanje in represivnost kapitala zaradi svoje intenzivnosti toliko bolj očitno, lahko seveda zasledimo tudi subjektivne elemente, kot na primer, da se kapitalist enostavno rad izživlja nad svojimi podrejenimi.

 

Ampak te osebne preference so sekundarnega pomena, še posebej glede na ekonomske okoliščine, ki silijo k povečanju izkoriščanja. Pri odpuščanju, nižanju ali zamrznitvi plač, neplačanih nadurah, hitrejšemu tempo dela ter mobingu kot vzvodu za kombinacijo vsega navedenega igra bistveno pomembnejšo vlogo okoliščina, da bodo ti ukrepi pomagali podjetju v boju s konkurenco. Za kar moralizem išče vzrok v individualnem pohlepu in sprijenosti, lahko bistveno lažje razložimo s težnjo po maksimiranju profitne mere, a s to pomembno razliko, da izvora izkoriščanja ne vidimo v problematičnih posameznikih, ampak ga prepoznamo kot ključen element tako za obstoj profita kot njegovega povečevanja.

 

Drugo perspektivo korupcije lahko za začetek najlažje povzamemo, da jo definiramo kot težnjo posameznikov, da svoje lastne interese postavljajo nad interese skupnosti, da so torej za svoje lastne interese pripravljeni žrtvovati splošno družbeno blaginjo. Dober primer je pojmovanje politikov, ki, če jih obravnavamo kot skorumpirane, ne delujejo v dobro ljudstva, ampak se nasprotno brigajo le zase. Medtem ko je ta opazka resnična, pa je stališče, da je to posledica korupcije, torej moraliziranje, problematično iz dveh razlogov.

 

Prvič. Četudi se osredotočimo na protislovje, da se politiki, ki naj bi bili predstavniki ljudstva, brigajo predvsem za lastne položaje in kariere, bi navkljub resničnosti opazke pozabili, da to ni v protislovju z osnovnimi principi kapitalistične družbe, ampak te celo dosledno izpolnjujejo. Spomnimo le, da je kapitalizem izrazito individualistično naravnan, da je to torej njegov ideal uspešen posameznik, kar še zdaleč ni omejeno zgolj na ekonomski uspeh. Nekoliko banalen primer, ki pa je vseeno vsaj minimalno informativen, je obilica nasvetov za delo na sebi, tako rekoč vse tako imenovane življenjske modrosti pa postavljajo naslovnika kot posameznika v središče vesolja. Sebični politiki tako v družbi, ki je grajena na posamezniku, niso deviacija, ampak dosledna izpolnitev njenih norm. Te ponovno niso izpeljane iz nekakšnega čistega uma, ampak nasprotno dosledno ustrezajo modelu kapitalistične privatne lastnine; dokler ne odpravimo slednje, je vsakršno tarnanje nad sebičnostjo družbe moraliziranje, saj s tem niti ni materialnih temeljev, da bi lahko bilo drugače.

 

Drugič. Korupcija politikov v smislu, da ti »zastopniki ljudstva« gledajo predvsem na lastne interese, odpira širše vprašanje de facto izključitve večine prebivalstva iz političnega življenja, ki je omejeno na nekajletne volitve vnaprej določenih zmernih opcij, v vmesnem času pa je parlamentarna demokracija, tako imenovana vladavina ljudstva, od istega ljudstva avtonomna. Dokler vladajoča politika, predvsem zaradi odsotnosti alternativnega političnega sistema, odgovarja zaradi zaprtosti samega političnega življenja predvsem sama sebi, toliko časa bo tudi leglo karierizma in oportunizma.

 

Še več. Dokler govorimo o državi, ki zagotavlja preživetje kapitalizma, je vprašanje o korupciji odvračanje pozornosti, saj nam je tudi v utopičnem primeru spoznanje, da so bančni računi politikov čisti, kaj slaba tolažba, če ti še vedno branijo sistem, ki brez množičnega izkoriščanja delovne sile ne more obstajati. Spomnimo: pri politiku je bistveno bolj kot stanje njegovega računa relevantno, čigave interese zagovarja. Oboje se velikokrat tesno prepleta, a ravno iz tega razloga je nujno postaviti in razumeti hierarhični red obeh vprašanj.

 

Trditi, da bodo problemi korupcije izginili že v prvem dnevu socializma, da bodo v socializmu birokrati avtomatsko popolnoma pošteni in brez vsakršnih karierističnih gonov, je naivno. Odprava ekonomskih temeljev, kamor spada odprava privatne lastnine, izredno kratkoročno pa tudi zelo močna uravnilovka, problem le delno reši; potrebno bo tudi neizprosno preganjanje korupcije tako od spodaj kot od zgoraj, med te ukrepe pa spada zmožnost odpoklica ob neprimernem delovanju. Za degradacijo korupcije iz sistemskega v naključni in lahko obvladljiv problem bo potreben dolgotrajni boj izčrpavanja tako ekonomskih temeljev kot agresivnega rušenja ostankov starega političnega režima. Prvi korak v tem boju pa je spoznanje, da korupcija oziroma problemi, ki jih smatramo za posledice korupcije, niso vprašanje individualnega karakterja, ampak imajo nasprotno sistemske razsežnosti, temu ustrezna pa mora biti tudi naš odgovor.

 

Facebook Twitter Deli