Zadnji Poliziki sta bili namenjeni kritiki konkretnih pristopov reformizma in oportunizma. Socialni dialog kot dialog med delavci in kapitalom je bil razkrinkan kot pristop, ki zavoljo kratkoročnih pridobitev žrtvuje izpolnitev dolgoročnih ciljev. Kritika prekariata kot novega razreda in unikatnega družbenega pojava je izpostavljala nepoznavanje marksizma, ki je postavil najbolj sistematično kritiko ne le kapitalizma, ampak celotnega razvoja človeške družbe.
Tokratna Polizika pa bo komentar o samem stanju teh dolgoročnih ciljev. V obeh predhodnih Polizikah je dolgoročni cilj bil postavljen kot komunizem: brezrazredna in brez-državna družba. Kritika iz marksistične pozicije je namreč najbolj učinkovita ravno, če je končni cilj komunizma kolikor toliko jasno definiran. V boju proti reformizmu, revizionizmu in oportunizmu sta pogosto navedena avtorja Rosa Luxemburg in Vladimir Lenin. Pri obeh je skupno, da je ideja komunizma kot naslednika kapitalizma in razredne družbe nasploh bila priznana kot relevanten politični koncept.
V tem obdobju je tudi zmerna in oportunistična pozicija bila prisiljena v svojo retoriko vključiti komunizem, kot smo ga pred kratkim definirali. Vprašanje tako ni bilo komunizem ali kapitalizem, ampak kako priti v komunizem: pozicija »zmernih« opcij je bila, da za to ni potrebno revolucije. Njihov glavni pristop ni bil izničiti možnost komunizma, ampak v najslabšem primeru iznakaziti njegovo definicijo: v tem primeru je ideal komunizma bil približek današnje socialne demokracije.
Danes v prevladujočem »levem« diskurzu niti ni več vprašanje, kako doseči komunizem in kakšen naj bi ta sploh bil, ampak kako delavskemu razredu zagotoviti najboljši možni položaj znotraj kapitalizma: takšen položaj naj bi kar bil enak socializmu oziroma »demokratičnemu socializmu«.
»Klasično« marksistično oporekanje oportunizmu in reformizmu, kot na primer pri Luxemburg in Leninu, je najbolj učinkovito, dokler je ideja o komunizmu, ki presega kapitalizem, sploh realna grožnja; če ta pogoj ne drži, se morata kratkoročni pristop in posledično retorika današnjega marksizma temu primerno prilagoditi. Natančneje: največja prioriteta postane vzpostavitev komunizma kot relevantne politične pozicije, saj je težko očitati potvarjanje komunizma in marksizma, če ne eno ne drugo sploh ni smatrano za relevantno.
Najprej nekaj primerov, ki dokazujejo resničnost trditve, da so opuščene vsakršne ideje o preseganju kapitalizma s komunizmom.
Na eni strani imamo »praktično« vejo kritičnega diskurza glede razredne družbe. Da zavzamemo kar najbolj širok spekter, bomo navedli več primerov.
Iz področja političnih strank imamo Levico, katere ukrepi in zahteve sestojijo iz primerov, kot na primer dvig socialne pomoči, posebej pa je treba izpostaviti njihovo zahtevo po delitvi dobička med zaposlene. Na področju sindikalizma je prevladujoča parola dostojno delo in temu soroden koncept pravičnega plačila za delo.
Zgovoren primer je sindikat Mladi Plus: njegove zahteve so omejene predvsem na pravni vidik izkoriščanja. Poleg krpanja zakonskih lukenj je temeljna zahteva tudi krepitev pooblastil in obsega delovne inšpekcije, ki naj bi rešila vse probleme, ki pestijo delavce v kapitalizmu. Takšen pristop ne predvideva nadomestitev kapitalistične države, ampak predpostavlja njen večni obstoj; postavlja jo v vlogo posrednika med delom in kapitalom. S tem končni odrešenik delavcev niso delavci sami, temveč – kapitalistična država in njihovi uradniki.
Na področju teorije je najbolj zgovoren že obravnavan koncept prekariata. Pri tem je najbolj zgovorno to, da se s tem za značilnosti proletariata šteje stabilna zaposlitev, večinoma za nedoločen čas, ter redno plačani prispevki. Ne eno ne drugo pa nista značilnost proletariata niti mezdnega dela kot takega.
Razvidno je, da je dolgoročni cilj razrednega boja oziroma komunizem opuščen: v praksi odkrito, v teoriji pa de facto, če že ne na jeziku. To pa tudi terja revizijo sicer izredno relevantne zahteve po povezovanju teorije in prakse; ni treba vzpostaviti le te povezave, ampak je treba postaviti tudi teorijo, na katero se lahko revolucionarna praksa sploh veže.
Vprašanje, kako povezati teorijo in prakso, s tem pa tudi dolgoročne in kratkoročne cilje, je ključnega pomena. Ravno tako ključnega pomena pa je tudi, kakšni sploh so ti dolgoročni cilji. »Preseči kapitalizem« je zelo splošen odgovor in ga je nujno dopolniti s konkretnimi vprašanji. Ta vprašanja so na primer, ali je treba razlastiti kapitaliste in odpraviti tržno gospodarstvo. Sem spada tudi vprašanje, ali je treba prevzeti politično oblast; če da, ali je treba tudi spremeniti temeljne državne mehanizme in v katero smer. Drugače: sem spada tudi vprašanje diktature proletariata. Usmeritev, ki si prizadeva »preseči kapitalizem«, istočasno pa na takšna vprašanja daje medle in abstraktne odgovore, ne presega kapitalizma niti v teoriji, temu primerna pa je njena praksa.
Prvi korak pri povezovanju teorije in prakse, s tem pa tudi dolgoročnih in kratkoročnih ciljev, so bistveno bolj jasno definirani končni cilji, saj ti tudi definirajo metode, s katerimi se ti cilji dosežejo. Začetni korak bi lahko bil kar ponovitev in problematizacija osnovnih značilnosti kapitalizma. To bi tudi pomagalo odgovoriti na vprašanje, kaj natančno je sploh treba spremeniti; kaj je treba odpraviti in s čim odpravljeno nadomestiti, kar bi tudi v veliki meri pomagalo odgovoriti na vprašanje, kako to storiti in kako se na to pripravljati že zdaj.
Odpoved: Poliziko je pripravil Jerič.
