O zadevah, ki so same sebi namen in tehniki, ki se ka?e druga?e

Za?eli bomo s tem, da se bomo vpra?ali, ali je politika res sama sebi namen? Saj vendarle vsi poznamo gostilni?ka ren?anja, kot npr: ?Ah, pa saj ti politiki se res le ?e sami s seboj ukvarjajo!? ali pa ?Itak je za vse kriva politika, pustimo jo pri miru, naj se sama s sabo ukvarja, mi pa djmo n?nt ?e to fla?o!? ?Ma ben, kej ?mo ??

Vpra?ajmo se zato, kaj neki bi pomenilo to, da je neka dejavnost sama sebi namen? Enostavna izpeljava iz tega bi bila, da namen dejavnosti ostaja v dejavnosti. Ta dejavnost obstaja torej zgolj zaradi sebe, zgleda, da je samozadostna, in nosi namen obstoja v sebi, torej znotraj in ne izven dejavnosti. Potem bi bil smoter in namen ukvarjanja s to dejavnostjo v dejavnosti sami. To dejavnost bi po?eli, ker nas pa? zanima. V njej bi videli smoter, ukvarjanje s to dejavnostjo pa nas bi hkrati osre?evalo. V njej bi videli celo nekaj najvi?jega, dobrega. ?e je tako, potem te dejavnosti ne bi po?eli zaradi nekega cilja, ki ga vidimo zunaj nje, ker izgleda da je cilj ?e v njej sami. Dejavnost torej ni pogojena z ne?im izven sebe. ?e to dr?i, potem bi ?e na nek na?in v samem izvajanju te dejavnosti videli smisel. Smisel dejavnosti tako ne bi bil kon?en rezultat, pogojen z ciljem izven dejavnosti. Lahko bi rekli, da samo ukvarjanje s to dejavnostjo ne presega dejavnosti same. Dejavnost je kon?na, zaklju?ena, samozadostna. Dejavnost torej po?nemo zaradi nje same, kon?nemu rezultatu pa ne pripisujemo tako velikega pomena, ker je ?e samo vmesno delovanje pomembno. In ?e ?e malo pobistroumimo: vmesno delovanje samo je ?e rezultat, ki je hkrati pogoj za kon?en rezultat. Tako kot je, ko se zberemo, pomembno, da vsak stavek dobro in pametno izgovorimo, je pomemben tudi kon?en rezultat tega govorjenja. Ta kon?en rezultat pa ostaja v dejavnosti sami. Ta dejavnost je torej sama sebi namen in ima smisel v sebi. Ima svoje meje, je zaklju?ena. Ne presega same sebe.

Pa recimo ?e bolj konkretno. Tako se podobno ukvarjamo s filozofijo, ker nas zanima filozofija in ne nekaj drugega. Zato v samem ukvarjanju s filozofijo vidimo smisel in ga postavljamo pred kon?ni rezultat, kakr?en koli ta ?e je. Najve?krat tudi ne razmi?ljamo kako bomo zdaj ta rezultat ali pa znanje uporabili, ker nam ?e samo ukvarjanje s to dejavnostjo prina?a zadovoljstvo. Tako podobno Einsteinovi vzroki po ukvarjanju s svojo teorijo verjetno niso ti?ali v tem, da bi izna?el orodje za mno?i?no in ?im bolj u?inkovito iztrebljanje Japoncev. Tako tudi vzrok raziskovalcev, ki so do neke mere uspeli razvozlati DNK, niso ti?ali v tem, da bi danes u?ivali gensko spremenjeno hrano. In ?e gremo ?e malo dlje v zgodovino, so Stari Grki v matematiki in geometriji videli lepoto, harmonijo, red, celo religijo, medtem ko so jo Egip?ani v ve?ini uporabljali kot orodje pri gradnji ogromnih konstrukcij.

Apliciranje, implementacija, instrumentalizacija, uporaba t. i. nekoristnih dejavnosti in kaj ?e je tega bren?anja, prihaja ?ele iz tehni?kega Novoreka. Ta besednjak spada v domeno tehnike in tehnologov. Ti deluje po popolnoma druga?nih principih kot npr. naravoslovci. Behavioristi bi celo rekli, da njihovi mo?gani delujejo druga?e. Njim je va?en le kon?en rezultat in cilj, in ?e je dobro postavljen, lahko uporabimo ?e kako nepriljubljena sredstva za dosego tega cilja. In ?e je smoter naravoslovja do pred nekaj ?asa bil poizkus razumevanja in uzakonjanja delovanja narave, le?i cilj tehni?kega na?ina mi?ljenja nekje zunaj, drugje. V uporabnosti in u?inkovitosti namre?. Ta cilje svojega ustvarjanja postavlja torej nekje zunaj sebe. Cilji tehnolo?kega na?ina razmi?ljanja tako lahko ti?ijo v kak?ni napravi, tehnologiji ki je npr. do okolja bolj prijazna, morda naprava, ki u?inkoviteje izrablja energijo, ali pa naprava, ki ?im bolj u?inkovito iztrebi Japonce ali pa ?ide. Lahko pa ti cilji le?ijo v genskem modificiranju organizmov, da bodo ti ve?ji, prina?ali ve? dobi?ka ali pa morda v ne?em tako ?udovitem, da se bomo ljudje enkrat pribli?ali nesmrtnosti bogov. Samo pomislimo, kako moramo danes po Bolonjski revoluciji vsako znanje, ki ga pridobimo, upravi?iti nekje v dru?bi, ki mora gospodarsko rasti. Da bo izum dru?beno odgovoren. Biologijo je tako zamenjala biotehnologija, matematiko uporabna matematika, filozofijo aplikativna filozofija, teorijo uporabna teorija itd.  

Toda problem se ne ka?e v tehniki sami. ?ele na koncu verige pridejo tehnologije in naprave. Problem nastane, kadar vsako ?lovekovo dejavnost in svet okoli sebe podvr?emo logiki tehniciziranja, in kadar v ?loveku vidimo le ?e uporabno vrednost, v naravi pa potencial za dosego nekih ciljev, ki nimajo svojih mej. Naravoslovje pa na drugi strani v principu ne posega v naravo, temve? jo zgolj opazuje, odkriva njeno zakritost. Problem torej nastane, kadar naravoslovje in vse, kar lazi ali stoji, postane le ?e sredstvo tehnike. Pa se vpra?ajmo ?e druga?e: ali bi pri?lo do znanstvene revolucije na podro?ju fizike, ?e bi Einstein ?el po drugi poti? Po poti, cilja in u?inkovitosti. ?e bi torej tuhtal kako s ?im manj energije, napora in ?rtev ubiti ?im ve? Japoncev? Po mojem ne. Verjetno bi ?e vedno ti?ali v Newtonovi mehaniki. Mogo?e pa ravno v tem tehni?nem na?inu razmi?ljanja ti?i razlog, da se nam zdi, da smo itak ?e vse odkrili, ti?imo v nekem vsevedju in samo kvantificiramo odkritja v eni smeri, pod taktirko brezmejnega gospodarskega razvoja, ne zgodi pa se kvalitativen preskok v znanosti.

?Kaj za vraga pa imata tehnika in tehni?en na?in mi?ljenja s politiko?? bo nekdo vpra?al. Recimo raje druga?e. Ali politika vendarle ne deluje po istih principih kot tehnika? Ali ni tudi politikom pomemben le kon?ni rezultat in cilj, ki ?e je dobro postavljen, lahko uporabijo ?e kako nepriljubljena sredstva za dosego tega cilja? Kaj drugega pa bi lahko bili strate?ki programi, strankarski programi, kot pa neki na?rti, s katerimi bomo, skupaj s pravimi orodji (stranke, legla podmladkov) in metodami (bojda demokracija) dosegli neke cilje. In kje se nahajajo ti cilji? Vsak politik bo ob inavguraciji govoril o gospodarski rasti, o inovativni dru?bi, dru?bi inovacij, tehnolo?ki dru?bi.

?e je tako, potem ne bi mogli re?i, da se politiki ukvarjajo s politiko zaradi politike same, saj namen politike vidijo ne le nekje zunaj politike, temve? zgolj ?e v gospodarskih okvirih. Mi torej nimamo politike, ki JE sama sebi namen, ki jo torej po?nemo, ker pa? ?elimo dobro ?iveti v svoji skupnosti, kaj ?ele demokracije. Za besedo politika, ki jo mi zlorabljamo, bi bilo zato smotrneje uporabljati sintagmo politi?na tehnologija v slu?bi neomejene gospodarske rasti. Politi?na tehnologija torej ni sama sebi namen, ampak sama sebe jemlje le ?e na na?in orodja za slu?enje nekim zunanjim ciljem, ki, toliko bli?je kot smo jim, toliko bolj se nam oddaljujejo. To pa je zakonitost ciljnosti, ki ne pozna meja.

Pa zaklju?imo. Ali bi stvari morale imeti svoje meje, svoj prostor, svoje mesto pod soncem ali pa bi res morale iti tja v neskon?nost? In mimogrede, ali lahko mislimo nekaj takega, kar nima svojega mesta in je neskon?no? ?e vam to uspeva, vam iskreno ?estitamo. Mislim, da ste prvi.

In ja, ?e sre?a, da so naravoslovci odkrili drugi zakon termodinamike. Entropijo namre?.

Facebook Twitter Deli
0 comments