Seznam volitev v tekočem letu se je z razglasitvijo predčasnih parlamentarnih volitev v Veliki Britaniji, ki bodo potekale 8. junija, podaljšal za še en vnos. Na tem mestu bomo omenili še francoske predsedniške volitve. Te so že zaključile prvi krog, drugi krog pa bo potekal naslednjo nedeljo. Soočila se bosta desna populistka z velikim poudarkom na nacionalizmu Marine Le Pen ter Emmanuel Macron, ki si, po njegovih besedah, prizadeva preiti razliko med levico in desnico. Povedano manj poetično in brez evfemizmov je torej konzervativec z retoriko, da bi se dalo še kaj izboljšati. Je, drugače rečeno, socialni liberalec oziroma zgolj liberalec.
Pred izpadom iz prvega kroga je med kandidati bil tudi Jean-Luc Melenchon, ki je med drugim podpiral 100% obdavčitev vseh prihodkov, ki presegajo mejo 360'000 evrov na leto in popolno državno kritje zdravstvenih stroškov, podpira pa tudi omilitev migracijske politike. Na področju zunanje politike je zagovarjal izstop iz zveze NATO, za Evropsko Unijo pa je trdil, da je zapadla korupciji neoliberalizma, ki je utišal glas njenega ljudstva. V Veliki Britaniji je v volilni tekmi laburist Jeremy Corbyn. Ta ima podobna, a bolj zmerna stališča kot že omenjeni Melenchon, kar velja tako za notranjo kot zunanjo politiko. S tem se pojavita dve zelo sorodni vprašanji. Prvič: koliko je bilo izgubljeno z izpadom Melenchona iz volilne tekme? Drugič: kolikšen domet bo imela morebitna zmaga laburistov na volitvah? Če postavimo vprašanje bolj na splošno: koliko se da doseči v okviru kapitalistične politike, kakšne so torej meje reformizma?
To seveda ni prvi primer v zgodovini, da je v volilni kampanji močna opcija, ki je, vsaj glede na neoliberalizem, progresivna. Bolj abstrakten in manj konsistenten primer je v lanskih ameriških volitvah bil Bernie Sanders, leta 2015 pa je na parlamentarnih volitvah v veliki meri zaradi programa, ki je nasprotoval varčevalnim ukrepom Trojke, zmagala Siriza.
Tudi takrat je, tako kot sedaj, bil prisoten optimističen sentiment, velike spremembe so nenadoma postale možne v okviru kapitalizma. Zmaga Sirize je nenadoma postala mrtvaški zvon za varčevalne ukrepe Trojke. Okrog referenduma o varčevalnih ukrepov je nastal medijski cirkus, nakar se je izkazalo, da je sam referendum bil ciničen poskus preložitve odgovornosti na prebivalstvo. Referendum je po dokončni kapitulaciji Sirize, ki jo je naznanila že pred samim referendumom, bil predstavljen kot »simbolično« sporočilo Evropski Uniji. Politični program Sandersa lahko kratko in jedrnato opišemo kot »kapitalizem z moralnimi standardi«, seveda pa ne smemo izpustiti slavnega »free college«.
Reformizem, kamor spada tudi socialna demokracija, je sicer progresiven glede na neoliberalizem in ni absolutno zlo, a se najbolj osnovnih problemov kapitalizma še vedno ne dotakne. Njegova politika zadeva distribucijo družbenega bogastva, ne pa tudi njene produkcije. Ta je še vedno v rokah kapitala, kar tudi postavlja zgornjo mejo, kar se da doseči pri zmanjševanju neenakosti. Poudarek je na zmanjševanju, ne odpravi. Ukrepi, kot na primer boljše javno zdravstvo in šolstvo ter večja socialna pomoč, izboljšajo položaj delavskega razreda, hkrati pa se oblikujejo tudi zametki bodoče socialističnega planskega gospodarstva. Posledično jih moramo tudi pozdraviti, a istočasno opozarjati, da je njihovo delovanje v okviru kapitalistične produkcije omejeno, saj vprašanje mezdnega dela in privatne lastnine kot vira neenakosti ostane nedotaknjeno. Isto velja za tržno gospodarstvo z vsemi njegovimi problemi, kot na primer periodični cikel hiperprodukcije in krize.
Na tem mestu za boljše razumevanje podrobneje definirajmo reformizem. Z reformizmom pojmujemo stališče, da za odpravo kapitalizma kot poslednje oblike razredne družbe ni potrebna revolucija, ampak je isti cilj brez prelivanja krvi in dramatičnih preskokov možno doseči z vrsto reform. V odgovoru na vprašanje, kako daleč se da priti z reformami, ali se z njimi, drugače rečeno, da dejansko odpraviti kapitalizem, razlikujemo dve vrsti reformizma.
Odgovor prve veje se glasi, da je z reformizmom možno odpraviti kapitalizem, da je preko serij reform oblast kapitalističnega razreda mogoče dovolj oslabiti, da je na koncu njegova odprava le še formalnost. Ta veja reformizma je lahko dobronamerna, v vsakem primeru pa je naivna, za kar imamo na voljo obilico zgodovinskih dokazov. Na eni strani imamo vrsto neuspelih in krvavo zatrtih revolucij, kot na primer v Nemčiji in Madžarski, sem pa navsezadnje spada tudi propad Sovjetske zveze. Na drugi strani imamo zgodovinske primere, ko je revolucionarna stran prišla na oblast z volitvami, a je kljub temu prišlo do državljanske vojne; takšen zgodovinski primer sta Španija 1936 in Čile 1973, kjer je bilo državljanske vojne zelo hitro konec in zato govorimo o državnem udaru. Deloma iz tega razloga, ampak večinoma zato, ker smatra kapitalizem za naravno stanje, druga veja reformizma na začetno vprašanje odgovori odklonilno, da torej razredne družbe ni možno odpraviti, ampak je v najboljšem primeru možno izkoriščanje delovne sile le omiliti.
Obe veji reformizma ne vidita razloga, da bi gradili alternativo obstoječemu političnemu redu; pri prvi veji, ker niti ni potrebe po njej, saj naj bi do komunizma prišli s parlamentom, pri drugi veji, ker je kapitalistični družbeni red nepremagljiv, upor proti njemu pa bi bil sinonim za samomor. Temu primerno reformizem in konflikt s kapitalom nista medsebojno izključujoča, vsekakor pa reformizem poudarja sodelovanje s kapitalom; slednjemu si prizadeva pokazati, da cilji delavskega boja, projicirani skozi prizmo reformizma, niso v nasprotju z interesi kapitala, da se celo prepletajo. Povedano drugače: glavna strategija reformizma je prepričati kapital, da je ta program tudi v njegovem interesu.
To lahko artikulira neposredno, kot na primer z zagotavljanjem, da ukrepi ne bodo prizadeli profitne mere oziroma da bo udarec minimalen. Dodaten primer je argument za krajši delovni dan, da se s tem sicer zmanjša število delovnih ur, a poveča produktivnost v preostalem delovnem času. Lahko pa konsenz kapitala poskuša pridobiti s prikrito grožnjo, da reformistično gibanje upravlja z družbeno silo, ki je zmožna strmoglaviti buržoazijo, da je torej reformistično vodstvo edina stvar, ki je zmožna preprečiti komunistično revolucijo, da so njegove zahteve za buržoazijo manjše zlo kot njena razlastitev.
V obeh primerih sodelovalni pristop do kapitala oblikuje tudi razmerje med delovanjem od spodaj kot množičnim gibanjem in delovanjem od zgoraj, v tem primeru poslansko skupino. Če institucije buržoazne države niso predvsem začasno uporabno, a v končni fazi neustrezno orodje za spremembo družbenega reda, potem je jasno definirano tudi hierarhično razmerje med delovanjem od spodaj in od zgoraj. V tem primeru delovanje od spodaj, kot na primer v sindikatih in krajevnih celicah, ni nezaželeno, ampak le, dokler je koordinirano z delovanjem poslanske skupine, da je de facto le podaljšek slednje. Povedano drugače: če je za komunistične partije značilno, da je glavno gibanje od spodaj, delovanje v parlamentu pa je podporni element, je v reformizmu delovanje v parlamentu glavno, gibanje od spodaj pa mu je podporni element.
S tem je glavnina reformističnega delovanja vržena v toksično življenjsko okolje, kjer ima buržoazna stran premoč; reformistična grupa je obkrožena z ljudmi, ki jim odprava kapitalizma ni v interesu tudi iz povsem osebnih razlogov, sami grupi pa neprestano grozi, da se jim bo pridružila. Drži, da je v takšno okolje vržena tudi komunistična poslanska skupina, a se slednja lahko zanaša na podporo množičnega gibanja, ki mora po radikalnosti prehitevati poslansko skupino. Reformistična skupina se na takšno podporo ne more zanašati, saj si je množično gibanje podredila in mu diktira tempo; za omilitev programa in taktiko trgovanja z glasovi tako ni vprašanje, ali, temveč kdaj bo do tega prišlo.
V tem trenutku je glavna naloga francoskih in britanskih ter vseh tovarišev sveta nasploh gradnja revolucionarnega množičnega gibanja, ki bo prevzelo iniciativo v družbenih bojih. S tem ga bo prisiljena prepoznati za suvereno politično silo vsaka buržoazna oblast, pa naj bo ta konzervativna, liberalna ali socialdemokratska. Nasproti pomembnosti organiziranja od spodaj in vzpostavitve revolucionarne avantgarde je, kar se tiče nadaljnjega razvoja razrednega boja, vprašanje, koga voliti, bistveno manjšega pomena. Zanemarjati prvo zavoljo drugega pomeni odpovedati se sredstvom za dosego dolgoročnih ciljev zavoljo kratkoročnih pridobitev. Drugače povedano: popolnoma ustreza osnovni definiciji oportunizma. Vprašanje ni, kateremu odtenku kapitalistične politike prepustiti oblast, ampak kako jo iztrgati vsem njenim odtenkom in jo predati v roke delavskega razreda.
