Decembra lani je Evropska unija (EU) po dolgih in napornih pogajanjih z dr?avami neto pla?nicami in njenimi institucijami le potrdila prora?un za leto 2015. Ta bo v letu 2015 te?ak dobrih 141 milijard evrov. Da bi si la?je predstavljali dejansko te?o prora?una, bi ta vsota v bankovcih po ? 20 znesla nekje okoli petsto enainsedemdeset milijonov kilogramov. Izra?un koliko tovornjakov bi potrebovali za prevoz te te?e iz Bruslja do Maribora prepu??am vam.
Kakorkoli ?e, od te vsote 141 milijard bo dobrih 38 % namenjenih izvajanju Skupne kmetijske politike (SKP), kar pomeni, da SKP ?e vedno ostaja najdra?ja politika EU. Skupna kmetijska politika tako krepko presega druge politike EU in njene izdatke. Z njo bi se mogo?e lahko primerjala le sredstva, ki jih bo EU v tem letu namenila investicijam za rast in odpiranje delovnih mest. EU torej ve? pozornosti posve?a kmetijstvu, kot pa zimzelenemu ?aranju rasti in odpiranju delovnih mest. Zanimivo.
Nekdo se bo vpra?al zakaj je toliko sredstev namenjenih prav SKP. Zakaj je kmetijstvu namenjeno ve? pozornosti kot drugim gospodarskim sektorjem, ?e pa kmetijstvo v razvitih gospodarstvih ? relativno na druge gospodarske sektorje ? v zanemarljivih odstotkih prispeva k Bruto doma?em proizvodu? Zakaj sta torej kmetijstvo in SKP tako pomembni re?i EU? Obstajajo dejanski objektivni razlogi zakaj je kmetijstvo posebej in upravi?eno izvzeto ali pa je to dejstvo posledica dru?benih pritiskov, ki so le gospodarsko motivirani? Odgovor ni ?rno-bel, ampak je razloge mo?no iskati v obojem.
?e povemo, da je SKP leta 1984 obsegala kar 71 % celotnega prora?una, EU se nam bo odprlo zelo zanimivo in ob?irno zgodovinsko ozadje, ki je vredno svoje pozornosti.
Uradni za?etki SKP segajo v leto 1957, kjer so v Rimski pogodbi bili opredeljeni njeni temeljni cilji. Te cilje je globoko zaznamovala izku?nja z II. svetovno, ki je popolnoma razdejala evropsko kmetijstvo. S pomanjkanjem sredstev za proizvodnjo hrane in hrane same so bila ogro?ena tudi ?ivljenja prebivalcev. Pomanjkanje je cene hrane krepko zvi?alo, kupna mo? prebivalcev je bila v teh ?asih zelo nizka. Evropa je bila zelo odvisna od dragega uvoza hrane iz neevropskih dr?av, ki so na ta ra?un ogromno zaslu?ile.
Temeljne cilje SKP so zato zaznamovale te?nje po ?im ve?ji samooskrbi, torej neodvisnost od uvoza in koli?insko obarvane te?nje po ?im ve?ji ter nemoteni proizvodnji hrane ob hkratnem zagotavljanju primernega dohodka kmetom. Za?etke SKP so torej orisala prizadevanja, kako pridelati ?im ve? in kako kmete spodbuditi k tem kvantitativnim ciljem.
S tem namenom je bilo potrebno izbolj?ati storilnost kmetijstva oz. na ?im manj povr?inah, s ?im manj stro?ki ustvariti ?im ve? kmetijskih pridelkov. Te te?nje so bile izpolnjene predvsem s pospe?evanjem tehni?nega napredka oz. z uvajanjem tehni?nih inovacij (nova gnojila, ?kropiva, kmetijska mehanizacija, organizacija dela itd. ? ?zelena revolucija?) v kmetijsko pridelavo. Nove tehnolo?ke inovacije so omogo?ale, da je bilo mo?no s hektarjem zemlje nahraniti ve? ljudi kot kadarkoli prej. Izbolj?anje storilnosti je povzro?ilo, da je ponudba kmetijskih pridelkov precej narastla, kar bi v normalnem tr?nem okolju cene potisnilo navzdol in izrinilo tehnolo?ko ne-inovativne kmete, ki zaradi visokih stro?kov pridelave, na trgu ne bi dosegali konkuren?nih cen. Mali, nekonkuren?ni kmetje, bi torej za?eli opu??ati pridelavo.
Druga usmeritev SKP je zadevala umetno zvi?evanje odkupnih cen kmetijskih pridelkov, kar naj bi prepre?evalo opu??anje kmetovanja oz. naj bi ga spodbujalo. Ta usmeritev je bila realizirana s t.i. tr?no-cenovnimi orodji. To je pomenilo, da je Evropska komisija, skupaj s Svetom ministrov, z uvoznimi dajatvami (carinami), intervencijskimi nakupi, izvoznimi nadomestili ter neposrednimi podporami (subvencijami), za vsak pridelek posebej dolo?ila odkupno ceno. Ta je bila navadno vi?ja od cene, ki bi se brez intervencij ustvarila na trgu. Te visoke cene so kmetu zagotavljale primeren dohodek. Razlika med tr?no ceno, in tisto ki jo je jam?ila SKP, pa je bila financirana iz prora?una.
Kmete so na ta na?in umetno ustvarjene cene spodbujale po pove?anju storilnosti, saj so z ve?jo koli?ino, ki so jo prodali, iztr?ili ve?je dobi?ke. Visoke cene so dale la?no upanje tudi tistim malim, neproduktivnim kmetom, ki so mislili, da je njihovo delo nekaj vredno.
S temi sredstvi in cilji je poudarek bil dan na zagotavljanju primernega dohodka predvsem tehnolo?ko u?inkovitim kmetom in na oskrbi porabnikov s hrano, ki bi mu naj bila dosegljiva po sprejemljivih cenah, ?eprav so porabniki, zaradi umetnega zvi?evanja cen, hrano krepko prepla?evali glede na cene hrane v drugih dr?avah.
Tr?no-cenovni mehanizmi so bili skrbno na?rtovani in so urejali tudi uvozne dajatve (carine). Na ta na?in so dodatno ??itili evropskega kmeta pred uvozom iz neevropskih dr?av. Ta orodja so poskrbela, da so notranje, evropske cene hrane ostajale vi?je kot svetovne cene kmetijskih pridelkov. Slednje je pomenilo, da so kmetje bili zadovoljni, saj so jih ti ukrepi dodatno ??itili pred tujo konkurenco. Kmetom se je tak?na ?politika? spla?ala in jih spodbujala ?e k ve?jem obsegu pridelave.
Namen po zve?anju obsega pridelave so kmetje izpolnili z odkupi kmetijskih povr?in malih kmetov, ki so zaradi nekonkuren?nosti opustili kmetovanje, se preselili v mesta ali pa ?ivotarili na pode?elju.
Koncentracija lastnine kmetijskih povr?in v rokah velikih kmetov, je omogo?ila ?e ve?ji obseg pridelave kot prej in dodatno ve?ala koli?ine kmetijskih proizvodov. Ve?je koli?ine na trgu so cene kmetijskih pridelkov dodatno ni?ale[1]. To pomeni, da se je prepad med tr?no ceno in ceno, ki jo je kmetom jam?ila SKP, neprestano ve?al. Posledi?no se je dra?ilo tudi izvajanje politike. Ve? kot so kmetije proizvajali, bolj ko so bili tehnolo?ko napredni, vedno ve?ji so bili izdatki SKP.
Dodaten problem se je pojavil, ko se je na celotni ravni EU/EGS pove?ana pridelava na 2 % letni rasti sre?evala le s 0,5 % rastjo povpra?evanja po kmetijskih pridelkih. To pomeni, da je doma?a ponudba krepko presegala doma?e povpra?evanje. Evropejci nismo mogli pojesti toliko kot smo ustvarili.
Skupna kmetijska politika je neravnovesja s prese?ki re?evala kurativno in na nepremi?ljen na?in. Tr?ni ukrepi SKP so dovoljevali odkupe prese?kov hrane, ki jih je EU/EGS po visokih cenah odkupovala od doma?ih kmetov in jih, po zelo nizkih, dumpin?kih cenah, ponujala na zunanjih trgih. To je poleg svetovnih tr?nih neravnovesjih krepko podra?ilo izvajanje SKP.
S temi neracionalnimi in pregre?no dragimi ukrepi je EU/EGS povzro?ala rev??ino v ?dr?avah v razvoju? in z leti krepko zvi?ala stro?ke izvajanja te politike. Zunanjetrgovinski ukrepi so, skupaj z umetnim ohranjanjem cen kmetijskih proizvodov, prora?un SKP iz leta v leto ve?ali. Tako je v letu 1984 prora?un posko?il na kar 71 % celotne EU blagajne. Tujca bi to dejstvo najverjetneje napeljalo na pomislek, da je EU kme?ka de?ela. Res pa je, da je to (bila) de?ela, kjer so interesna zdru?enja kmetov (bila) dobro organizirana in so imela veliko ?politi?no? mo?.
Temeljni cilji SKP, zapisani v Rimski pogodbi 1957, so s temi ukrepi ? ne samo da so bili izpolnjeni ? bilo so celo prese?eni na na?in, da so ?kodovali celotni Evropski gospodarski skupnosti in zunanjim trgovinskim partnericam. Lahko bi rekli, da se je evropsko kmetijstvo iz ene skrajnosti, ki ga je zaznamovalo pomanjkanje hrane po II. svetovni vojni, prelevilo v drugo skrajnost; v skrajnost prese?kov, hiperprodukcije, prora?unske nevzdr?nosti, nerazumnega protekcionizma, onesna?evanja okolja in povzro?anja rev??ine in lakote v svetu.
Pritiski na visoke stro?ke izvajanja SKP so zato prihajali predvsem znotraj EU/EGS in iz strani zunanjetrgovinskih partneric pod okriljem Svetovne trgovinske organizacije. Izgledalo je, da se SKP vrti v spirali iracionalnosti, saj je poleg dumpinga v neevropskih dr?avah in nenehnem ve?anju prora?una na ra?un davkopla?evalcev, izvajala tak?no politiko, ki je uni?evala majhne kmete v dr?avah ?lanicah. Ta negativna finan?na, sociolo?ka in ekolo?ka dejstva so klicala po reformah, katere resne so pri?le ?ele v 90. letih. O teh pa ob kaki drugi prilo?nosti.
[1] Priznani ameri?ki agrarni ekonomist Willard Cochrane je to tehnolo?ko past in vrtenje iz najmanj?e to?ke spirale v o?itno neskon?nost, povzel s konceptom technology treadmill.
