Zagotovljen dohodek za divjo zver neracionalnega pluralizma

Prej?nji teden je v Mariboru potekala mednarodna konferenca o univerzalnem temeljnem dohodku. Za to prilo?nost me je lokalni organizator zaprosil, da sodelujem v eni od razprav in razmi?ljam o tem, kaj nam lahko pove izku?nja gradnje avtonomnih zapatisti?nih skupnosti v Chiapasu v Mehiki, ko se pogovarjamo o boju proti neenakosti. Zagotovo zanimiv izziv: povezava med staroselskimi avtonomijami, neenakostjo in univerzalnim temeljnim dohodkom. Na prvi pogled morda malo prisiljena. Vendar se kmalu izka?e, da je tak pogled od zunaj ?e kako produktiven in odpira nove in celo temeljne dimenzije vpra?anja delovanja proti neenakosti, za radikalno spremembo obstoje?ega.

Pogled iz latinsko ameri?kih praks, ki so prakse gradnje avtonomije, nam omogo?i, da premislimo politi?ne dimenzije univerzalnega temeljnega dohodka. Najprej moramo torej onkraj depolitiziranega diskurza zagotovljenega dohodka. Ta pogosto izhaja iz ustavne in politi?ne misli, ki je del neoliberalnega projekta. Zanjo je zna?ilen ponoven vzpon ideje dru?bene pogodbe. Dru?bene in politi?ne norme nastajajo samonana?ajo?e, znotraj nekak?ne proceduralne republike. Tak?en pravni formalizem pomeni izklju?itev dru?benih konfliktov in antagonizmov iz ustave, saj jim je pripisana nerazumnost. Ker pa nobena ustavna in politi?na misel danes ne more izhajati iz ideje nespremenljivosti in ve?ne, transcendentne legitimnosti, se kot motor ustavnega in politi?nega razvoja postavlja idejo pravi?nosti. Konkretno, v odsotnosti mo?nosti radikalnih alternativ, sta uvedena distributivna pravi?nost in tako imenovan diferencialni princip, po katerem mora vsaka politika najbolj koristiti naj?ibkej?im. ?eprav je taka zastavitev moralno plemenita, je njen problem v tem, da depolitizira oziroma reducira politi?no na pravna razmerja, ki jih garantira pravna dr?ava in liberalna ustava. Ta zastavitev je ?e posebej problemati?na v ?asu, ko se tehnokratska proceduralna republika na nacionalni ravni in ravni Evropske unije, prav zaradi izklju?evanja dru?benih konfliktov in antagonizmov, ka?e kot popolnoma nezmo?na kakr?nekoli reforme. Zato se zdi, da je ideja univerzalnega temeljnega dohodka za?la v slepo ulico. V ?asu zategovanja pasov, ko se kot edina alternativa znotraj obstoje?ega ustavnega reda postavlja gospodarsko rast s polno zaposlenostjo, se zdi zahteva po UTD nekako od zunaj.

Morda je dobro raziskati ravno to obmo?je zunaj. Pri ?emer najprej potegnemo vzporednico med mezdo in univerzalnim zagotovljenim dohodkom. Res je, da je mezda vezana na delo in je pogojevana, zaradi ?esar je tak?na vzporednica sporna. ?e pogledamo obe kategoriji iz politi?ne in ustavne perspektive, pa se nam poka?e dolo?ena povezava. Mezda je bila v ?asu dr?ave blaginje, pred naskokom neoliberalizma torej, politi?na kategorija. Dolo?ena je bila politi?no v procesu nenehnega merjenja mo?i med organiziranim delom in kapitalom. ?e ve?, bila je temeljna institucija integracije in s tem temeljni gonilnik ustavnega razvoja. Republike dela so bile v bistvu republike mezde. In proces dolo?anja vi?ine mezde je bil proces oblikovanja aktivnega konsenza v dru?bi. Zato kriza dr?ave blaginje prinese mno?i?no izklju?enost, vse ve?jo polarizacijo in dezintegracijo dru?be. Zatorej lahko razumemo vpra?anje zagotovljenega dohodka kot vpra?anje reintegracije oziroma demokratizacije v smislu vzpostavljanja institucij za proizvodnjo aktivnega konsenza. Kar bi bilo politi?no razumevanje univerzalnega temeljnega dohodka ? UTD kot gonilnik nove ustave.

Ker smo skepti?ni do reformnega potenciala obstoje?e ustave, se moramo vpra?ati, kako lahko ti gonilnik po?enejo zunaj ustave in na koncu - kot formalizacija tega, kar ?e je - postanejo gradniki nove ustave komonizma (ne komunizma) 21. stoletja. In tukaj nam lahko pomagajo izku?nje iz Latinske Amerike s politi?nimi projekti gradnje staroselske in drugih avtonomij. Ti projekti so projekti lokalizacije, ki je ne smemo zamenjevati z nacionalizacijo. V Mehiki so na primer naslonjeni na navade in obi?aje staroselskih skupnosti. Politi?nega in ustavnega razvoja ne razumejo kot nekaj, kar poganjajo abstraktni subjekti, ampak kot filtriranje navad in obi?ajev. Tako se v akademski literaturi pojavlja koncept etni?nega dr?avljanstva, ki je razumljeno kot kritika liberalnega dr?avljanstva kot zamaskirane dominacije. Etni?no dr?avljanstvo je vezano na posebne pravice, ki jih artikulirajo skupnosti, ki imajo kot razli?ne oblike ?ivljenja pravico do svobodne reprodukcije. V tak?nem kontekstu se politi?ne zahteve ali pravice artikulirajo od spodaj. In tak?na artikulacija priskrbi neki pravici ali garanciji mo?. Tako imamo opravka s politi?nim procesom vzajemne artikulacije mo?i in pravic. Nekako v smislu Spinozovega izhodi??a: kolikor mo?i toliko pravice.

Problem diskusije o zagotovljenem dohodku v Sloveniji je, da se ne izvije iz prime?a neoliberalnega konstitucionalizma. Je bolj pravica, ki se jo projicira na obstoje?e institucionalne in ustavne okvirje, zanemarjajo? divjo zver neracionalnega pluralizma, zanemarjajo? svet dru?benih konfliktov in antagonizmov. ?e ?elimo dati mo? ideji zagarantiranega dohodka, ki nima samo enega izvora in je tesno povezana z zgodovino delavskih in socialnih bojev in gibanj, jo moramo za?eti artikulirati od spodaj, mre?no, iz mnogoterosti.

 

 

 

 

 

 

 

 

Facebook Twitter Deli
0 comments