V vsakem ljubezenskem odnosu obstaja trenutek, ko čutimo, da v bistvu ne poznamo niti sebe niti človeka, ki se je nenadoma pojavil ob nas, skupaj s tem pa tudi ne realnosti, ki je to srečanje omogočila. To je na primer trenutek prvega srečanja. Ta novi odnos s tujcem ustvari razpoko v našem doživljanju realnosti, razpoko, ki bi jo radi čim prej zapolnili, da bi lahko to novoodkrito ljubezen vključili v svet, v katerem živimo, da jo kljub vsem oviram naredimo mogočo. V trenutku, ko nam to uspe, vsaka možna radikalnost tega odnosa izgine. Toda Fassbinder nam, s soočenjem prvega in zadnjega Emmijinega in Alijevega plesa, ponuja vpogled v to, da je ta razpoka potencialno vedno tukaj in da kljub vsemu obstaja upanje, da človek, ki ga ljubimo, tako kot svet, v katerem živimo, za vedno ostane tujec.
Milan Marković Matthis: Ljubiti tujca (odlomek)