Medtem, ko se naša gruda razprodaja in brezsramno uničuje, ne smemo pozabiti na Slovensko grudo, skupino, s katero je Darja Švajger posnela album Pesmi. In če vam še povem, da je ta zelo redka plošča ponovno izšla v Avstriji in ne v Sloveniji (izvirnik je izdala Založba kaset in plošč RTV Ljubljana), vam bi moralo postati jasno, kako ravnamo z našo dediščino in grudo. Obenem se še spomnimo na raznorazne posvete in debate o jugoslovanski glasbi in mlatenju prazne slame. Ko beseda nadvlada glasbo, nas dočaka to, kjer smo. Torej, namesto, da nacionalna založba poskrbi za reizdaje takšnih zakladov naše kulturne dediščine (kot tudi izdajo neslišanih posnetkov, ki niso izšli in posnetkov koncertov), se to mora zgoditi na avstrijskih tleh. In medtem, ko naša dediščina gnije in se praši v kleteh "naših" institucij, se ne sprašujte, kaj se je zgodilo z našo kulturo, ko vas posiljujejo raznorazni izmečki, ki jih kapitalizem producira tudi v deželi Glasbe.
Zapis iz zadnje strani plošče pravi tako:
"Toliko bodo priznali gotovo tudi najbolj hripavi ilirci: ako pride kdaj do političnega združenja jugoslovanskih narodov - in ne samo moja vroča želja je, temveč tudi moje trdno prepričanje, da do tega združenja res pride - tedaj se to ne more izvršiti drugače, kakor da se združijo enakopravni in enakovredni narodi. Že sama ta enostavna misel nam kaže polje, kjer moramo orati in sejati ne le zase, temvež za vse jugoslovanstvo. To pa je naše lepo domače slovensko polje. Pod avstrijskim valptom, v svoji ječi in revščini in mnogoštevilnih nadlogah smo povzdignili svojo kulturo tako visoko, da je kras in veselje. To je izraz narodne moči, ki ne zaostaja prav nič za tisto močjo, ki se je pojavila pred Lozengradom in pri Kumanovem. Glejmo, da bomo v sebi zdravi, močni in vsaj duševno bogati (če že ne drugače), tako da nekoč ne pridemo k bratom prosit miloščine, temveč da jim prinesemo darov; ali pa še bolje - da si pridejo bratje sami po te darove, preden bi jih mi ponujali." Avtor: Ivan Cankar
Po kultni slovenski muziki pa sledi še en slovenski skladatelj, o katerem premalo vemo. To je Blaž Arnić, katerega simfonično pesnitev Ples ćarovnic bomo slišali na koncu oddaje.
Blaž Arnič je bil skladatelj pretežno orkestralne glasbe in eden izrazitejših slovenskih simfonikov 20. stoletja, čigar glasbena govorica je globoko povezana z domačo zemljo.
Ples čarovnic je Blaž Arnič pisal z mislijo na baletno oblikovanje, na odrsko uprizoritev. Zamisel baleta sloni na ljudski pravljici iz skladateljevega domačega kraja pod Raduho. Pravljica pripoveduje o lahkomiselnem hlapcu, ki je na praznik sv. Rešnjega Telesa dvakrat grešil: ni mu bilo dovolj greha, da si je na veliki praznik izrezljal cokle, ampak je šel zvečer še vasovat. Zato so ga kaznovale čarovnice, ki strašijo na razpotju Kogel. Ko je v temni noči prišel do tega razpotja, ga je nenadoma obšla groza. Nebo je zažarelo v nenavadni svetlobi, iz Gozdka pa se prično spuščati proti hlapcu lahne postave - čarovnice! (Tu se začne glasba, ki slika nadaljnji potek zgodbe.) Nenadoma je hlapec ujet v krogu samih čarovnic, ki začno plesati okrog njega, sprva umirjeno, nato vedno strastneje, vedno bolj divje. Vabijo ga k plesu, druga za drugo ga potegne v plesni vrtinec, podajajo si ga iz rok v roke. Ples se vedno bolj stopnjuje v divjem tempu, cel kolobar čarovnic pleše s hlapcem, ki mu pojejo neprestano nagajivo pesem: "Putika moja dolga ne poja, ljubica tvoja pa sama leži." Hlapec mora plesati tako neutrudno, da skoraj obnemore in se mu na nogah razbijejo cokle. Ko se oglasi zvon in posveti prvi pramen jutra, preneha skrivna moč čarovnic, ples se umiri in ćarovnice se polagoma umaknejo spet v gorske vrhove, nebo izgubi svoj nenavadni čar, hlapec pa se na razkopanem in razteptanem razpotju šele zdaj zave, kaj se je zgodilo z njim. Skladba, ki se zaćne v pianissimu in se dramatično stopnjuje do svojega viška, se zaključi spet v pianissimu. (Zapisano ob krstni izvedbi 28. novembra 1938. Orkestru Ljubljanske filharmonije je dirigiral Lovro von Matačić, takrat direktor beograjske Opere.)
