Kelnarca Marijana in narodnozabavna glasba - 2. del

Prejšnič v Klenarci Marijani:

Sprehodiš se po pobočju navzdol, si sezuješ čevlje in nogavice, zavihaš hlačnici in z bosimi nogami stopiš v hladno vodo … Človek bi rekel, da je tu narava zelo lepa. Jezero, gozdovi, gore in modro nebo! V nasprotju z recimo po scanju smrdečim skvotom in s pivom prepojenimi odrskimi deskami ... Z nogami torej stojiš v hladni vodi in kadiš travo. Vrnila se boš k svoji družini in rekla boš: »A ni lepo?« In oče tvojih hčera bo odgovoril: »Lepo je, ja.« … Vrneš se nazaj v čas otroštva … Zakričala si, se obrnila in zagledala – v gumijastih škornjih, a sicer povsem golega – norega Guštija. Okamenela si. Nato pa odrevenelih nog le nekako stekla stran, proti kozolcu sredi jase. Pognala si se po kozolcu navzgor in splezala si vse do vrha. Drla si se na vso moč, a razen Guštija ni bilo nikogar. V posmeh ti je odgovarjal le odmev tvojega obupanega dretja. Nato pa se je nesrečno zavrtel tram in zgrmela si dol. V vlažni travi si gledala proti nebu mimo obraza golega Guštija, ki je stal poleg tebe in te brez besed opazoval. Tako te je bolelo, da si izgubila zavest … K sebi si prišla šele v avtu, ko te je oče vozil po vijugasti cesti ob strugi reke in po soteski navzdol.

 

Kelnarca Marijana in narodnozabavna glasba

 

»Kako si?«

»Boli me.«

»Greva v bolnico, da te naravnajo. Ne bi te smel pustit pri Markotu.«

»Oči, kako je bilo na obhajilu?«

»Stric Florijan je izjavil, da me bojo enkrat na zvonik obesli.«

Nisi spraševala naprej. V bolnici so ti dali roko v gips, nogo pa so ti obvezali in očetu naročili, da ti oteklino hladi z mrzlimi obkladki. V sotesko treh bratov stare mame se potem niste več vračali. Slišala si, da se je tisto noč po tvojem padcu Gušti usral na tla in razmazal svoj drek po stenah spalnice, ki si jo je delil s sestro, ženo Florijana, ki je edina skrbela zanj.

Minilo je dolgo, preden si se, kot odrasla z očetom, spet znašla v teh krajih. S kolesi sta si privoščila izlet do jezera in se z nogami v hladnem jezeru odkrito pogovarjala o babičini strani družine. Prvega strica Marka je zapustila žena in zapil se je do konca; drugega strica Florijana je uspešno držala na kratkem njegova žena, sestra Guštija – norega Guštija, ki pa so ga nekega jutra našli obešenega v hlevu; za tretjega strica Damijana pa se je oče odločil, da bi ga edinega lahko po dolgem času obiskala in proti tvoji volji sta se nazaj grede ustavila pri njem na obisku.

Žena strica Damijana je s prijaznim, a utrujenim pogledom postregla s kavo in piškoti, stric Damijan pa je ponosno razkazoval svojega bernardinca in govoril, kakšna zver da je njegov pes. Stopil je v hišo po žganje in povečal jakost narodnozabavne glasbe na radiu. Po nekaj kozarčkih so stričevi gibi postajali okornejši; roke so izgubljale nadzor in s preveliko težo je trepljal bernardinčev hrbet. Spraševala si se, kako te roke ravnajo z njegovo ženo. Segla si po piškot, ko je pes s telesom nerodno udaril ob mizo, da se je polila kava. Očetov stric Damijan, torej človek tvoje krvi – in kot pravijo: kri ni voda – je stopil v hišo in se vrnil z debelim električnim kablom, s katerim je na vso silo začel udrihati po psu. Takrat je iz hiše prišel Damijanov sin, tisti iz obhajila in hladno opazoval očeta. Čez nekaj grozljivih trenutkov pa je z zaničevanjem v očeh pogledal vate; pogleda ni umaknil, dokler se ti ni pred očmi stemnilo. Poleg javkanja psa je bilo slišati le narodnozabavno glasbo, ki je do tebe prihajala, kakor iz oddaljenega brega in kot bi jo poslušala pod gladino jezera.

Prideš k sebi. Hčerki te zaskrbljeno sprašujeta po počutju. Smrdi po bruhanju in jasno ti je, da sta hčerki zaradi tebe bruhali, ker nista mogli spati. Pomiriš ju. Njun oče z eno roko drži volan in te z drugo nežno potreplja po kolenu. Spogledata se.

»Ljubica, v redu je. Naslednjič bo lažje.«

»Ne bom se več vrnila nazaj sem.«

»S travmami se je treba enkrat soočit! A nej celo življenje poslušam, kako drugim o meni govoriš kot očetu svojih otrok?! Kot da nisva par! Kot da nismo družina.«

»Sej veš, da te mam rada.«

»Vem, vem, da me maš rada. Samo ti nočeš verjet, da mam jst tebe rad! Vsi trije te mamo radi! In noben od nas te ne bo nikol zapustu. A ni tko, princeski mamini?«

Tvoji punci pritrdita. Da se ne bi zjokala, se okleneš intelekta in abstraktnih misli. Med drugim premišljuješ tudi o času, času kot konceptu. Med vožnjo v pobruhanem avtu torej razmišljaš, kako drugače mora teči čas stricem tvojega očeta: tebi čas odmerja digitalna ura, njim pa kravji zvonec in sušenje sena na kozolcu.

Nekaj časa se še vozite v miru, ko tišino spet prekine človek, ki ga sovražiš, ker ga tako zelo ljubiš in se ga neizmerno bojiš izgubiti; tvoj mož, prijatelj, ljubimec in oče tvojih dveh otrok vklopi radio.

Med menjanjem radijskih postaj se za trenutek oglasi narodnozabavna glasba; tokrat intelekt ne pomaga: bruhneš tudi ti.

 

Spisal: Jan Kozlevčar - Kozel

Bral: Pejči

 

 

Facebook Twitter Deli
0 comments