V Galeriji K18 je v torek potekala otvoritev razstave z naslovom “Kopijo čuvaj, original si zapomni.” Navdih za razstavo je avtor Miloš Tomić, srbski animator in umetnik, dobil pri mariborskem fotografu in fotoreporterju Dragiši Modrinjaku, vendar je vanjo poleg Modrinjakovih vključil tudi fotografske elemente iz lastne zbirke.
Tomić se s kolažno animacijo igra s preteklostjo skozi prizmo sedanjosti in preseneti z mnogimi nepričakovanimi rezultati ter razkriva očem nevidno.
V petek, 19. 6. 2020, se je na prvem večeru 23. literarnega festivala Slovenski dnevi knjige v Mariboru odvil otvoritveni dogodek,Veliko literarno branje. Posnetek dogodka iz osrednjega večernega prizorišča festivala, MMC Kible, z gostujočimi Sašo Pavček, Esadom Babačićem, Zoranom Pevcem ter Sebastijanom Pregljem, v povezovanju Zore A. Jurič, lahko prisluhnete nocoj, ob 20. uri, na 95,9 MHz.
Amy Anne Kennedy je mlada Mariborčanka, ki v Reykjaviku opravlja magistrski študij angleške literature. Kot diplomantka Akademije za ples v Ljubljani poučevanje tako plesa kot angleškega jezika. Kakšne možnosti za ples ponuja hladna Islandija v korona časih, in kako se življenje na daljnjem otoku spreminja ali ohranja skozi leto 2020, izveste v tokratnem razkuženem pogovoru.
Vojna, poslušna podrejenost, trpljenje, travme in smrt so osrednje tematike abstraktnega umetniškega dokumentarca Obsevani, režiserja Rithyja Panha. Kambodžan v svojem najnovejšem delu s filmskoesejističnim pristopom obravnava konflikte in masovne poboje znotraj dogodkov, ki so v 20. stoletju z globokimi brazgotinami zaznamovali človeštvo. Panh preizprašuje in eksperimentira s koncepti človeškega in družbenega odziva, ustvarjanja simbolov in premišljujemo o grozotah tragedij, ki jih je povzročila in zagrešila človeška roka.
Debelušni petletnik Parvis na retro-videokasetnem posnetku poje in pleše, oblečen v kostum japonske risane junakinje Sailor Moon. Retro-intimen prizor otvori Futur Drei, delno avtobiografski prvi celovečerec Faraza Shariata, homoseksualnega nemškega režiserja bližnjevzhodnih korenin. Ko se nizkokvaliteten videospomin iz devetdesetih odvije do zrnatega konca, se pred nami pojavi odrasli Parvis, ki ga igra Benjamin Radjaipour, ki pred vhodom v klub prek telefona govori z družino.
Eneja Urnaut in Domen Šuman sta mlada mariborska gledališčnika, ki korona-čase preživljata v Pragi. V češko prestolnico sta odšla s trebuhom za gledališčem (in študijem), kako dolgčas jima je po odrskem dogajanju v napornih časih, in kdaj bosta obiskala prvo post-koronsko premiero, pa izveste v pogovoru prek višegrajskih mej.
Tokratni čezmejni sogovornik je Amadej Canjuga, ki je na obalo odšel še pred ukrepi, zaprtjem mej in vsesplošnim zgražanjem nad registrskimi tablicami. Po spletu naključij ali pa v skladu s skrbno načrtovanim planom je v času korone v Črni gori. Kako je proslavil konec policijske ure in kakšne kadre ponujajo fotografskemu objektivu izpraznjene črnogorske ulice izveste v pogovoru četrte epizode Razkuženih razglednic.
Tovarno nič je za filmsko adaptacijo navdihnila zgodba o Fatalevi, tovarni dvigal na Portugalskem, ki so jo tamkajšnji zaposleni vodili med letoma 1975 in 2016. Zgodba o delavski samoupravi sredi časa, ki ga okupira kapitalizem, je v filmu prikazana kot dokumentarna fikcija, celovečernemu prvencu režiserja Pedra Pinoja pa je ob odhodu na festivale leta 2017 prinesla nagrado FIPRESCI na festivalu v Cannesu.
Po žvižganjih preteklega, že petega tedna pod korona ukrepi ne moremo reči, da kolektivnega brbotanja za štirimi stenami, pa tudi po ulicah vedno bolj, ni bilo za pričakovati. In stejtment ni stejtment, če ga zavpiješ, pa ga nihče ne sliši, a.k.a. glas vpijočega po asfaltu. V iskanju alternativ so se izvirno zavrtela kolesa, kot klasično podajanje uličnega stejtmenta pa je mariborsko Pekarno ozaljšal novi stari grafit, modifikacija vzklika Osvobodilne fronte "smrt narodu, svoboda fašizmu," nad zapisom pa se je bohotila prvopostavljena pleša dežele z iztegnjeno desnico.
Ženska v svojih petdesetih hodi čez slikovito, prašno pustinjo, in se povzpne na kamniti hrib. Njena koža je zaradi sonca temna in razpokana, njen svetlozelena staromodna naglavna ruta z rumeno srajco in rjavim krilom pa jo opredeljuje kot vaščanko neke zakotne vasice. Ime ji je Hatidže, in ko se vzpne čez vrh hribovite poti, jo začne obkrožati glasno brenčanje. Takrat Hatidže odmakne velik kamen in odkrije divji čebelji panj. Iz njega vzame polovico satovja in jo pospravi v košaro, drugo polovico čebel pa pusti v miru njihovega naravnega okolja.