Predstava na oder postavlja miniaturne like iz predstave Sovji grad, ki jo je leta 1936 ustvaril slovenski lutkar Milan Klemenčič. Uveljavljeni francoski režiser Renaud Herbin je navdih za predstavo dobil v fundusu Lutkovnega gledališča Ljubljana, kjer so ga očarale miniaturne lutke pionirja slovenskega lutkarstva. Z uporabo Klemenčičeve lutkovne zapuščine je tako tradicijo na področju lutkovne umetnosti postavil v kontekst sodobnih uprizoritvenih praks. Sodobna francoska pisateljica Célia Houdart je Poccijevo zgodbo, ki se dotika vprašanj preobrazbe, zvijač in prevare, nadgradila v duhu sodobne filozofske pripovedi. Osrednji junak je Vitez Čukolov, začaran v sovo. Človeška podoba mu bo vrnjena šele takrat, ko bo našel nekoga, ki mu bo v želji po uresničevanju želja populil vsa peresa. Naleti na prebrisanega Gašperčka Larifarija, ki si zaželi, da bi postal minister. Začarani vitez ga mora s svojimi peresi ves čas reševati iz zapletenih situacij. Vse dokler ni izpuljeno zadnje pero.
Špedicija
Služba radia MARŠ za neredne prevoze oddaljenega zvoka in prenose koncertov ter prireditev.
Glavna junaka Gerda in Kay sta bratec in sestrica. Nekega večera starša odideta na ples. Starejša sestrica bi morala poskrbeti za svojega mlajšega bratca, ta pa čudežno izgine. Ugrabila ga je Snežna kraljica. V brezizhodnem položaju se Gerda odpravi na pot proti severnemu tečaju. Pot postane soočanje z njenimi strahovi.
Predstava je kombinacija namiznih lutk, pripovedovanja in zvočnega gledališča. Animatorja s pomočjo zvoka, ustvarjenega z različnimi predmeti, animirata našo domišljijo.
Martin Krpan spremlja delovanje Lutkovnega gledališča Ljubljana že vse od njegovih začetkov, saj je to predstava, s katero so ljubljanski lutkarji odprli svoje prve prostore Mestnega lutkovnega gledališča (danes LGL) leta 1950 na Levstikovem trgu, zato jo včasih imenujemo prva ”prava” predstava Lutkovnega gledališča Ljubljana, čeprav je gledališče delovalo že od leta 1948. V novi zasedbi in novi likovni podobi je bil Martin Krpan tudi prva predstava leta 1984, ko so si ljubljanski lutkarji po dolgih letih le izborili prostor v Mestnem domu, kjer gledališče domuje še danes. Prva predstava novonastalega gledališča je bila sicer Udarna brigada, ki so jo kot otvoritveno predstavo Ljubljanskega festivala uprizorili oktobra 1948.
Tokrat se je to temeljno delo slovenske literature na oder vrnilo v sodobni interpretaciji mladega režiserja Tina Grabnarja, ki ga obiskovalci Lutkovnega gledališča Ljubljana že poznajo po nagrajeni predstavi Nekje drugje. Martin Krpan, ki s svojo kobilo skrivoma tihotapi sol, bleščeče cesarsko življenje na dunajskem dvoru, nonšalantno sekanje prečudovite dvorne lipe in divji dvoboji ponujajo čudovito izhodišče za lutkovno ustvarjanje. Uporabljena je tradicionalna tehnika ročnih lutk. Zgodba se odvija na klasičnem prizorišču za ročne lutke imenovanem kastelet.
Zgodba za izhodišče jemlje posameznika in njegovo usodo, ki pa mu jo kroji družba. Prvinam klasične animacije lutk so v lutkovnem baletu Posvetitev pomladi dodani sodobnoplesni gibi, animirani objekti in videoprojekcija, ki s svojimi vsebinami podpira vse preostale elemente. Tako v gibu kot v vsebini gre za ritual, za posvetitev klasičnim tehnikam umetniškega dela, ki so kasneje žrtvovane za kreativno svobodo.
Nomadska družina v mongolski puščavi pričakuje rojstvo kameljih mladičev. Zadnja se rodi bela kamela, ki je mama po težkem porodu noče sprejeti, noče je hraniti in ne skrbeti zanjo. Osemletni fantek Ugna se v skrbi za preživetje bele kamele in svoje družine odpravi v mesto po rešitev. Tako prevzame odgovornost, se spopade s strahovi, prisluhne klicu preživetja in nežnim klicem narave na pomoč. Mongolsko okolje, trda in neizprosna narava, ki narekuje življenje tamkajšnjim prebivalcem, nam prikaže zgodbo o spoštovanju večjega od nas, tega, česar ne moremo nadzorovati, s čimer pa lahko sobivamo in sodelujemo. Družina, sestavljena iz treh generacij, prinaša modrosti in uvide otroka, staršev in starih staršev. Staknejo glave in odločijo se izpeljati star običaj – glasbeni obred, ki bo povezal belo kamelo z njeno mamico. Ob zvokih igrane glasbe in petja se sila narave in umetni oz. umetniški poseg človeka prepleteta v skupno dobro – preživetje vseh.
Seansa Bulgakov je bila premierno uprizorjena kot zaključni del Vražjega triptiha v okviru predstave Mojster in Margareta, zdaj pa je na sporedu kot samostojna predstava. Gre za rekonstrukcija romana, postavljena na dinamiki kontrastov med burko in abstraktnimi slikami gledališča objekta, ki so ostale na pogorišču zmede, ki jo je za seboj pustil Satan s svojimi pajdaši. V svoji fragmentiranosti ter z ritmizacijo besed, gibov in zvokov povezuje asociacije na današnji obsedeni svet in tragično plat slehrnika s svojimi težavami, strahovi in poželenji.
V središču predstave Nepozabek je odnos dedka z njegovo vnukinjo Lučko. Dedek postaja pozabljiv, vidi stvari, ki jih ni, čudno se vede in nikomur ne zna pojasniti, zakaj je tako. Medtem, ko Lučkino mamo dedkovo obnašanje vse bolj skrbi, se zdi Lučki zanimivo in vživi se v njegov svet nenavadnih idej in prebliskov. Medtem, ko se dedek med staranjem in napredujočo boleznijo vrne v svoje otroštvo, Lučka ob njem vse bolj odrašča. V nekem trenutku se njuni poti prekrižata in povežeta v skupnem doživljanju igre.
Nekje drugje govori o deklici, ki se znajde v osrčju vojne. Skozi njene oči spremljamo spreminjajoče se mesto, polno grozot, nasilja, strahu, a tudi – upanja. Mesto preletavajo grozeča letala, ulice so izpraznjene, hrane na policah v trgovini ni več. Šola je zaprta. In vsake toliko se čisto blizu zaslišijo streli. Njeno okolje se je postopoma spremenilo. Postalo je nevzdržno. Deklica želi oditi v deželo, kjer bi ji lahko bilo lepše. Oditi želi nekam drugam, daleč stran od vojnih grozot. »Zjutraj sem se zbudila, si kot po navadi umila zobe, pojedla zajtrk in odšla v šolo. Vse je bilo kot običajno. In še včeraj sem se na dvorišču igrala s prijateljicami. Zdaj je vse drugače. Na dvorišče ne smem več. Prenevarno je. In ko se zasliši grmenje, moram z mami steči v klet. Tudi svojih prijateljev ne vidim več. In šole je konec. Zaprli so jo.«
Helge pravzaprav ne ve, kdaj ježevec dozori … Toda ko pade s češnje, se nenadoma znajde v kolesju nenavadnih in prismuknjenih prizorov. Skupaj z njim raziskujemo svet prikupnih živali, ki je včasih brez logike in smiseln na povsem svojevrsten način. Slikanica, po kateri je predstava nastala, je bila nagrajena z večernico za najboljše slovensko otroško ali mladinsko izvirno leposlovno delo, na odru pa je zaživela kot lutkovna igrica, v kateri se z besedami, pomeni, igračami in smisli, lutkami in nesmisli igramo vsi v dvorani.
Besede iz hiše Karlstein so most med Bertino zgodnjo poezijo in kasnejšimi romani. Tudi to njeno delo opozarja na problem patriarhalnega reda v družbi. Jozefini na obreden način, skoraj preko iniciacije, potujeta po postajah svojega notranjega sveta in preko lastnega žrtvovanja razkrivata, da v svojo hišo vabita ubijalce, tiste, ki morijo. Njun jaz potuje po treh postajah – preko gospoda, nedolžnosti, do zavedanja lastnega telesa do tretje postaje, ki pomeni zaznamovanost, saj v Jozefinino hišo ljudje prihajajo in iz nje odhajajo. Jozefina živi v svetu, v katerem je popolnoma sama in nemočna nad svojo usodo; ta svet ne ponuja in nikoli ne bo ponujal nikakršne katarze ali očiščenja: "peš bi morala čez to zemljo, da ji pustim bolečino".