Glasbeni Tokovi - Glasba Antične Grčije in Rima

Pozdravljeni v zvočni nanizanki Glasbeni tokovi, oddaji, ki raziskuje človeško glasbeno ustvarjanje od pradavnine pa vse do moderne dobe. Prejšnji mesec smo se posvetili glasbi prvih civilizacij, danes pa bomo spoznali glasbo antične Grčije in Rimskega cesarstva.

Grški polotok so pred Arhaično dobo naseljevali Mikeni, civilizacija ki se je razvila v Grčiji okoli leta 1600 pred našim štetjem. Kljub pomanjkanju virov, ki bi potrjevali dosežke Mikenske civilizacije, jim pripisujemo vzpostavitev sofisticirane trgovske mreže, uvedbo inženirskih in arhitekturnih novosti, iznajdbo linearne pisave B, ter božanstev, kiso jih kasneje prevzeli poznejši Grki. Mikenska Grčija je propadla z zlomom bronastodobne kulture v vzhodnem Sredozemlju okoli leta 1100,, ki ji je sledila tako imenovana grška temna doba, prehodno obdobje pred Arhaično Grčijo.

Arhaično Grčijo je zaznamoval razvoj polisov, mestnih državic, ki so postale najbolj razširjeni sistem državne ureditve na polotoku. Razvoj koncepta polisa kot družbeno-politične strukture, in ne zgolj geografskega poenotenja, lahko pripišemo procesu urbanizacije, pa tudi precejšnjemu povečanju prebivalstva v 8. stoletju. Najpomembnejša polisa, ki sta se pojavila v tem obdobju in pridobila veliko politično moč, sta bile Atene in Šparta. V tem obdobju se je prav tako uveljavila grška abeceda, v katerih sta bili zapisani znameniti deli pesnika Homerja, Iliada in Odiseja. Sprva so sicer politično moč v polisih posedovali pripadniki aristokratskega družbenega razreda, zgodaj v razvoju polisov pa so jo prevzeli posamezni aristokrati - tirani. V Atenskem polisu se je nato na prelomu v Klasično dobo zgodil velik politični preobrat. Leta 594 pred našim štetjem je atenski državnik Solon predstavil reforme, ki so napovedovale demokratično ureditev, le-to pa je leta 508 pred našim štetjem po strmoglavljenju tirana Hipija v prakso vpeljal državnik Klejsten.

Nato je nastopilo obdobje klasične Grčije, tja pa datira tudi največ virov o glasbi in njeni vlogi v kulturi antičnega Grškega prostora. Zaradi politične ureditve polotoka je glasba nosila močne regionalne karakteristike. To je razvidno iz poimenovanj modernih glasbenih modusov po različnih grških mestnih kulturah. Glasbeniki Antične Grčije so zaradi prepričanja, da je glasba integralni del izobrazbe vsakega Grka, prihajali iz vseh družbenih razredov, od sužnjev do aristokratov. V glasbeno izobraževanje so bili vključeni tudi petje, recitiranje pesmi in ples. Kljub dejstvu, da so glasbeniki izvirali iz vseh družbenih razredov, pa sta bila kvaliteta glasbene izobrazbe in prestiž tesno povezana z družbenim statusom. Medtem, ko so sužnji in glasbeniki nižjih slojev nastopali na manj cenjenih simpozijih in zasebnih druženjih, so glasbeniki višjih slojev nastopali na vrhunskih kulturnih dogodkih - glasbenih tekmovanjih in dramskih uprizoritvah.

V grški kulturi, posledično tudi glasbi, je enega izmed temeljev predstavljala mitologija. Božji varuh grške glasbe je Apolon, a božji patron kulture ni izumitelj glasbe - to mesto v grški mitologiji pripada muzam, ki so glasbi oz. muziki dale ime. Miti se dotikajo tudi posameznih instrumentov, na primer mit o Apolonu in Marsyasu. Marsyas se je hvalil s svojim spretnim igranjem na aulos, znamenito grško dvojno piščal. Apolon je Marsyasa izzval na tekmovanje, kjer ga je premagal z virtuoznostjo na liri, kot zmagovalec pa je nato Marsyasa privezal na drevo, ga živega odrl ter spremenil njegovo kožo v vinsko čutarico. Mitska zgodba predstavi liro kot glasbilo prestiža, aulos pa inštrument nižjega kakovostnega razreda.

Prisluhnimo igranju Petra Pringla na antično kitaro - 9 strunsko vrsto antične lire.

 

Glasba je imela za Grke izjemno pomemben vpliv na razvoj dobrega človeka. Sokrat je pripisal gimnastiki sposobnost razvoja telesa, medtem ko je glasbi pripisal razvoj duha. Verjeli so, da lepi toni in harmonije razvijajo dobre človeške vrline, »slaba glasba« pa kultivira necivilizirano osebnost.

Antični Grki so bili v evropskem prostoru pionirji razvijanja glasbene teorije. Prav iz teh časov izvirajo nekatere fundamentalne osnove glasbene teorije, kakršno poučujemo danes, na primer kromatična, enharmonična in diatonična lestvica. Izjemno pomembno vlogo pri razvoju glasbene teorije je imel matematik Pitagora. Ugotovil je, da so razmerja med toni matematične narave, in da jih zaradi tega lahko razdelimo v numerične primerjave -razmerje med tonoma, ki znaša 2:1 je oktava, 3:2 čista kvinta, 4:3 čista kvarta, itd... Preblisk spoznanja se je zgodil, ko je Pitagora hodil mimo kovačnice, od koder je slišal različne tone.Kovači so z različno velikimi kladivi udarjali ob nakovala. Doma je kasneje eksperimentiral z železnimi zvonovi različne teže ter preračunal razmerja med njihovo težo in zvenom, ki so ga oddali.

Antični Grki so svojo kulturo prenesli po Sredozemlju z ustanavljanjem kolonij in na bližnji vzhod z vojaškimi podvigi Aleksandra Velikega, eno izmed ljudstev, ki so padla pod grški vpliv, pa so bili Rimljani. Sprva manjša kraljevina na jugu Apeninskega  polotoka je skozi stoletja postala najmogočnejša svetovna velesila antike. Rimsko kraljestvo je pričelo svoj obstoj leta 753 pred našim štetjem, končalo pa se je leta 509 pr. n .št. ko so Rimljani kralja vrgli z oblasti in ustanovili republiko. V tem času se je Rimska država začela širiti po Apeninskem polotoku, kjer so prišli v stik tudi z Grškimi kolonisti. Z njimi so izmenjevali dobrine,  ideje in kulturo.

Eden izmed inštrumentov katerega so Rimljani prevzeli od Grkov, ter ga popularizirali so bile tako imenovane vodne orgle, oziroma hydraulis. Delovale so tako da je voda potiskala zrak skozi piščali, katere so bile povezane s tipkami, katere so regulirale pretok zraka skoznje. prisluhnimo Justusu Wilbergu & Evi Fritz kako igrata na ta antični predhodnik modernih orgl.

Rimljani so v glavnem prevzeli glasbeno kulturo in filozofijo Grkov in jo s svojimi vojaškimi pohodi ponesli v zavzete province. Po zatonu republike leta 27 pred našim štetjem je Rim uradno postal cesarstvo in doseglo svoj največji obseg leta 117. Kulturo Rima pa so v zgodnjem 3. stoletju začeli spodkopavati Germanska in Slovanska ljudstva, ki so se začela priseljevati iz vzhoda. Te migracije so povzročile interno nestabilnost, od katere si cesarstvo ni nikoli opomoglo.

A Grška glasbena tradicija ni izumrla z zatonom Rimskega cesarstva. Njene tradicije je ohranila Krščanska cerkev, ki je le te priredila v bogoslužne namene in ustalila kot univerzalno versko prakso skozi stoletja.

V naslednji oddaji se bomo posvetili antični glasbi na daljnem vzhodu. Z vami sem bil Filip Šuen in vam želim lep preostanek večera.

 

Facebook Twitter Deli
0 comments