V tokratnih Balkanalijah nadaljujemo z razbijanjem mitov in demistifikacijo Balkana iz prve epizode. Ustavili se bomo pri imperiju, ki je Balkanski polotok najbolj zaznamoval - pri Osmanskem imperiju. Regijo je zaznamovala večstoletna vladavina Porte, ki je po koncu vladavine Sulejmana Veličastnega - ta je v zgodovinskem spominu zabeležena kot vrhunec osmanskega državništva, teritorialnosti in ekonomije - po besedah sodobnikov zašla v krizo. Sulejmanovi vladavini sta v koncu 16. stoletja sta sledila niz nesposobnih sultanov ter temno obdobje za Osmansko državo. Ekonomski, politični in vojaški vpliv nekdaj najbolj veličastne sile na treh kontinentih je začel slabeti - bojda. Med sodobniki Osmanske države se je je zato kmalu prijel naziv Bolnik na Bosporju.
V tropu zgodovinarjev je misel o zatonu osmanskega imperija od 16. stoletja dalje aksiomsko določala razumevanje zadnjih nekaj stoletij te države. Med zgodovinarji se je taka miselnost ustalila predvsem na osnovi analiz osmanskih kronistov, ki so od Sulejmanove smrti naprej katastrofizirali in pesimistično opisovali tako sedanjost kot tudi prihodnost imperija, pa čeprav se je, tako zelo bolan, obdržal še več kot 300 let. No, če bi danes s slovenskim tradicionalnim jamraštvom, ki nam poganja žile, poizkusili sestaviti sliko o življenju v Sloveniji, bi prav gotovo dobili derealizirano podobo, takšno, ki ne bi svedočila o tem, da živimo na presečišču največje varnosti, udobja, ekonomske prosperitete in napredka.
Sodobno zgodovinopisje je predrugačilo do nedavnega dogmatične poglede, saj najnovejše raziskave pričajo o krizi, a tudi o transformaciji in konstantnem prilagajanju Osmanskega imperija na nove ekonomske in politične izzive. To pa ne pomeni, da nekdaj razdrobljena, ekonomsko šibkejša Evropa ni zares začela prehitevati Osmanske države; temu je botrovalo več faktorjev.
Mnogi ugledni raziskovalci, med njimi Barkan, so začetek osmanske krize videli v vzpostavitvi atlantskega ekonomskega trikotnika, ki naj bi na eni strani bogatil Evropo, obenem pa povzročil vsesplošno inflacijo dragocenih kovin. To je devalviralo osmansko valuto in povzročilo degradacijo osmanskih institucij, predvsem pobiranje davka, ter končno načelo produkcijski vojaški timarsko-spahijski sistem, na katerem so počivali temelji Osmanske države, pa tudi njena vojaška moč. Če pogledamo analize same atlantske trgovine, ugotovimo, da vse do 19. stoletja ne predstavlja resnega deleža mednarodnega BDP-ja in kot taka ni mogla imeti tako razsežnih posledic.
Ključni razlogi za krizo Osmanskega imperija so, poleg seveda zunanjih faktorjev, ki jih ne smemo zanemariti, v imperiju samem. Adaptacija in reformacija osmanske vojske, ki je zamenjala spahije za stoječo moderno oboroženo pehoto, je predstavljala preveliko finančno breme, ki je dolgoročno decentralizirala pobiranje davkov. Kar je v praksi pomenilo, da je osmanska država začela prodajati pravico do pobiranja davkov na dražbah. To dejanje je seveda močno obremenilo davkoplačevalski razred oziroma rajo, dolgoročno pa privedlo do nestabilnosti, nevarnosti in nepredvidljivosti.
Kar pa je ključno - in tudi poučno - in lahko predstavlja odlično izhodišče tudi za današnji čas, je dejstvo, da je osmanski imperij preživel, se adaptiral in reformiral, a vseeno začel zaostajati za Evropo zaradi ključnih ekonomsko-ideoloških razhajanj. V Evropi se je razmahnil merkantilizem, ki je stremel k agresivni akumulaciji kapitala in njegovi nadaljnji investiciji v nove poslovne procese. Marsikdo bo skozi očala predsodkov in intuitivno predpostavil, da je evropski tehnološki napredek tisti, ki je osmansko državo pustil zadaj za evropskim ekonomskim dirom. Vendar je osmanski imperij, prav tako kot sosednje države, uvajal moderne produkcijske tehnologije, kar pa vseeno ni preprečilo, da bi zaostal.
Ključni problem imperija namreč niso bili ne zunanji ekonomski faktorji, niti pomanjkanje tehnološko naprednih obratov, temveč ideja osmanske države kot welfare state-a, države, kjer sultan skrbi za ekonomski ekvilibrium in zavestno preprečuje intenzivno bogatenje v rokah manjše skupine ljudi. Evropske države so skozi oblikovanje korporacij z ogromno akumulacijo kapitala - primer tega je recimo Levantska družba, še bolje poznan pa je East India Trade Company - lahko dobesedno povozile osmanske manjše proizvajalce in trgovce, ki cenovno niso mogli parirati velikim igralcem. Britanska Levantska družba je tako po imperiju prodajala ekstremno poceni tekstil, izvajala dumping cen in s tem sistematično uničevala osmansko tekstilno produkcijo ter jo počasi reducirala na zgolj dobavitelja surovin - kljub dejstvu, da je imperij posedoval najmodernejše predilnice tistega časa.
In medtem, ko je Porta skrbela za relativno ekonomsko ravnovesje, so mnoge države Zahodne Evrope še dodatno finančno podpirale lastna ekonomska združenja in organizacije. Nezmožnost prilagoditve na moderne ekonomske ideje in politični tradicionalizem sta tako botrovala oslabitvi osmanske države, nista pa je uničila. Država je obstajala vse do leta 1921 in se ves čas prilagajala spremembam. Tako lahko rečemo, da je Bolnik na Bosporju dobil napačno diagnozo, saj morda ni bil bolan, morda je bil celo imun na moderne ekonomske ideje. Kar pa nas pripelje do odlične dileme, ki pogosto predstavlja kamen spotike v vsakdanjem političnem diskurzu. Ali naj se usmerimo k bolj socialni državi ali k agresivni neoliberalni politiki.
Avtor rubrike je Aljoša Rebrača.
