Do sedaj smo v Baci retro da se igramo vozili, streljali ali skakali – danes pa gremo tja, kjer je LucasArts v devetdesetih postavil standard za humor v igrah. Govorimo o eni najboljših grafičnih point-and-click pustolovščin, Day of the Tentacle iz leta 1993, znani tudi kot Maniac Mansion II.
Day of the Tentacle je nadaljevanje grafične pustolovske igre Maniac Mansion iz leta 1987, ki jo je razvil in izdal ameriški Lucasfilm Games. Začetkom 80-ih (1982) ga je ustanovil George Lucas kot del podjetja Lucasfilm. Prva igra, ki jo je Lucasfilm Games izdal v lastni režiji, je bila ravno avantura Maniac Mansion – sprva izdana za računalnika Commodore 64 in Apple II. Kot del širše reorganizacije podjetja leta 1990 se je oddelek za razvoj iger preoblikoval in preimenoval v LucasArts. Čeprav se je LucasArts kasneje usmeril predvsem v akcijske naslove iz sveta Star Wars, je v 90. letih zaslovel z linijo pustolovskih “point-and-click” iger na pogonu SCUMM, kot so serija Monkey Island in igre o Indiani Jonesu.
Originalni Maniac Mansion je parodija B-list grozljivk, v kateri igraš najstnika, ki gre rešit prijateljico iz hiše norega znanstvenika. Prizor v igri, ko lahko igralec da hrčka v mikrovalovko, je postal kulten; eden najbolj ikoničnih (in bizarnih) trenutkov igričarske zgodovine. Ta črnohumorni detajl lepo pokaže drznost in absurden ton, iz katerega je pozneje, leta 1993, zrasel tudi drugi del – Day of the Tentacle.
Glavna možgana razvoja Day of the Tentacle sta bila Dave Grossman in Tim Schafer – ista naveza, ki je soustvarjala Monkey Island. Kot rečeno, je igra uradno sequel, ampak jo večina ljudi pozna kot samostojno klasiko. Če prve igre nisi igral, te uvod lahko za minuto pusti z vprašanji. Ampak v praksi Day of the Tentacle zelo hitro postavi lastna pravila in ti pove vse, kar rabiš, da slediš. Zgodba je namenoma zgrajena iz dveh prepoznavnih klišejev: “zlobna kreatura hoče zavladati svetu” in “časovni stroj vse zmeša”. Razlika je v tem, da LucasArts klišeja ne posnema, ampak ga razstavi, obrne na glavo in se iz njega norčuje.
Že v prvem prizoru zagledamo, kako Purple Tentacle (vijolična lovka), laboratorijski pomočnik pri “krejzi” znanstveniku Dr. Fredu Edisonu, spije strupene odplake iz reke izza profesorjeve hiše. Govoreči lovki tako zrastejo roke, dobi inteligenco in ambicijo za svetovno nadvlado. Ko ga želi dr. Fred skupaj z njegovim neškodljivim bratom Green Tentaclom uničiti, slednji pokliče na pomoč Bernarda, ki z Laverne in Hoagiejem prispe v Edisonov motel in ju osvobodi – Purple Tentacle pa pobegne in nadaljuje svoj načrt zavladati svetu.
Dr. Fred skuša stvar popraviti s časovnim strojem – samo da je ta v tej igri Chron-o-John, prenosni WC. In ker Dr. Fred varčuje ter uporabi ponarejen diamant, gre vse narobe: Hoagie pade v preteklost, ko so v hiši nastanjeni ustanovni očetje ZDA, Laverne pristane v prihodnosti, kjer tentakli vodijo svet in imajo ljudi na povodcih, Bernard pa ostane v sedanjosti in skuša oba spraviti nazaj. Vse se dogaja okoli ene in iste lokacije – Edisonove hiše – samo da jo vidiš v treh različnih časih. Da, v preteklosti se kot Hoagie pogovarjaš z Georgeom Washingtonom, Thomasom Jeffersonom in druščino ter jih moraš “premikati” za svoje cilje. Igra ti dovoli, da preklapljaš med tremi liki: čas ni samo dekoracija, ampak mehanika ugank. Predmete lahko pošiljaš med časi skozi Chron-o-John, včasih pa moraš nekaj pustiti v enem času, da se v drugem “postara” in postane uporabno. Včasih narediš majhen poseg v preteklosti, da se ti v prihodnosti odpre čisto nova možnost.
Če zdaj razložimo čisto osnovno igranje: to je point-and-click. To pomeni, da klikaš po prostoru, pobiraš predmete, se pogovarjaš z liki in kombiniraš stvari. Klasično za “SCUMM engine” LucasArts špile tiste dobe: na dnu zaslona izbiraš glagole tipa “vzemi”, “uporabi”, “pogovarjaj se” in jih vežeš na stvari v prostoru. Pomembno pa je, da te igra redko ustavlja z banalnostmi, kot so zaklenjena vrata na vsakem koraku. Napredek je bolj v tem, da najdeš pravi predmet, prepričaš pravega lika ali pa urediš nekaj v enem času, da se rezultat pokaže v drugem.
Liki so narejeni tako, da so nosilci humorja, in to je del razloga, da igra še danes deluje. Bernard, suhljat fant z ogromnimi očali, metuljčkom in previsokimi hlačami, je arhetipski nevrotični nerd, ki iz stranskega lika v Maniac Mansion tukaj postane protagonist – njegova zategnjena racionalnost je popoln kontrast kaosu potovanja skozi čas. Hoagie, čokat roadie z dolgimi lasmi, kapo in metal majico z lobanjo, skozi zgodovino stopa z ležernim “whatever” odnosom; med Washingtonom in Jeffersonom se sprehaja, kot da je na ekskurziji, kjer mu gre na živce vodič. Laverne pa je ekscentrična, suhljata študentka zdravstvene nege z razmršenimi blond lasmi in neenakima očesoma, v prevelikem zelenem puliju in kratkem krilu, medtem ko se premika z značilnim racanjem. Govori počasi in monotono, pogosto sarkastično zbada Bernarda ter večkrat deluje, kot da sploh ni povsem prepričana, kje je in kaj počne.
Humor je razlog, zakaj ljudje še vedno prisegajo na to igro. Šale so res raznolike: malo je “potty” humorja, malo suhega sarkazma, malo morbidnega in veliko drobnih gagov, kjer ima skoraj vsaka stvar v prostoru svoj komentar.
Puzli so legendarni tudi zato, ker znajo biti težki brez vodiča. Največja fora je, da moraš razmišljati v treh glavah hkrati. Ker liki niso skupaj, včasih narediš potezo, še preden ti je povsem jasno, komu bo koristila. Ampak igra je pri tem dosledna: pravila so čudna, a stabilna. Tako kot ostale LucasArts avanture tudi tukaj ni smrti likov, ni slepih ulic, ni kaznovanja, ker si eksperimentiral. Igra ti praktično reče: igraj se, testiraj, poskušaj – in če si “stuck”, si vsaj stuck v svetu, kjer te vsaka druga interakcija nagradi z novo repliko.
Lep meta-moment v igri je, da je v njej skrit celoten originalni Maniac Mansion kot igra v igri. Leta 2016 je prišla verzija Day of the Tentacle Remastered. Grafika je narisana na novo v čistem HD 2D stilu, z enim gumbom lahko preklopiš med novo in originalno grafiko “na licu mesta”, zraven so še komentarji avtorjev in galerija konceptov – za vse, ki radi brskamo po ozadju.
Day of the Tentacle je vrhunec tiste post-moderne, absurdistične faze LucasArtsa, ko si je velika firma dejansko privoščila narediti nekaj čisto čudnega. Zato bo pustolovka o lovkah še dalje kovana v zvezde, dokler se bo še kazalo in klikalo.
