Pred sedemindvajsetimi leti je francosko delavstvo množično stavkalo proti socialni in pokojninski reformi desne vlade Alana Juppéja. Reforma je sledila smernicam Maachstritske pogodbe, ki je državam članicam Evropske Unije narekovala nižji proračunski primanjkljaj, kot ga je Francija takrat predvidevala. Desni ukrepi so zajemali tudi zniževanje pokojnin in zviševanje najnižje upokojitvene starosti, takrat na 60. let.
Reforma je naletela na splošno neodobravanje, ki je tekom oktobra na ulice večkrat poslalo stavkajoče in protestirajoče, 24. novembra pa je nezadovoljstvo preraslo v splošno stavko. Protestirali so delavci v javnem prometu, pridružili so se tudi poštni delavci ter energetski sektor, v decembru še zasebni sektor, zaposleni v zdravstvu pa so delo opravljali v minimalno potrebnem obsegu, in se s tem pridružili stavki. Prav tako so se protestom pridružili številni brezposelni.
Splošna stavka na ulicah in po delovnih mestih je sprožila oster odziv oblasti - policijske sile so napadle stavkajoče v predoru pod Rokavskim prelivom in v rudarskih mestih, od reform pa vlada, z izjemo pokojninske, ni odstopila.
Stavko so, kljub mizernejšemu izkupičku, v večini zaključili po slabem mesecu, 23. decembra.
Prevladuje pogled družbo, ki srednji in višji razred postavlja v vlogo razredov, ki imata nekaj, medtem ko delavski razred nima ničesar. In s tem se ne strinjam; mislim, da je delavski razred nima le nečesa, pač pa predstavlja vse. Delavski razred je graditelj družbe, zidar družbene stavbe. Brez njega se družba sesuje.
Tako je dejal sir Billy Connolly, škotski komik, ki slovi po pronicljivem humorju in marsikakšni ostri besedi, ki jo v njem uporabi. Zaslovel je v šestdesetih, ko je svoj poklic pristaniškega varilca zamenjal za kitaro in folk napeve. Kasneje je glasbi primešal še komičarstvo, in predvsem v osemdesetih postal takozvani “household name” britanske komedije.
Danes praznuje 80. rojstni dan, omenjamo pa ga ne samo zaradi njegovega delavskorazrednega porekla, pač pa tudi dejanj - v šestdesetih in sedemdesetih je sodeloval v pristaniških stavkah in protestih, tudi pri veliki stavki pristaniških delavcev družbe Clyde.
Sicer je Billy v svojih osmih desetletjih nekajkrat zamenjal ploščo, kar se svojih nazorov tiče; malo je okleval, a na koncu ponovno postal glasen zagovornik škotske samostojnosti. No, pri protestih je malo stara kajla - pred kratkim jih je v intervjuju označil za pragmatično neuspešno reč.
Delavsko zgodovino vam vsak četrtek servira menza delavske radijske brigade. Zdravo!
