FeFi gleda in vidi ženske

Na spletu med 4. in 10. marcem poteka FeFi – feministični filmski festival, ki v ospredje postavlja ženske zgodbe in ustvarjalke. Prvi feministični festival v Sloveniji nosi ime po Genovefi, zgodovinskem liku svetnice, katere “vsevidno oko gleda in vidi ženske zgodbe, ki krojijo in prekrojujejo tok zgodovine”. Razdeljen je na tri sklope: sklop Frišno, izvor vsiljene inferiornosti žensk išče v preteklosti, sklop Zdaj! izpostavlja sodobne ženske ustvarjalke, sklop Retro pa se vrača v preteklost, k nevidnim in nevidenim izdelkom sedme umetnosti. Za namen doseganja najširšega možnega občinstva so filmske vsebine na voljo brezplačno, s prostovoljnim prispevkom pa lahko podprete festival ter filmarke in tako pošteno plačate njihovo delo.

Sklop Frišno “izpostavlja radikalne newcomerke, ki obračunavajo s patriarhalno polpreteklo zgodovino”. Za ogled so na voljo štirje kratki filmi, ki so nastali v sodelovanju z berlinskim kolektivom GRRL HAUS CINEMA, ki so jih ustvarile ženske, nebinarne, queer in trans filmske ustvarjalke. 

Kratki film Sinhronizacija se giblje med distopično in utopično pripovedjo, ki je umeščena v leto 2084. Ženske so po uspehu gibanja Me too zavladale planetu, moški spol pa izumira. Štiri protagonistke, ki živijo v skupnem gospodinjstvu, si želijo postati matere, zato se, potem ko se jim uskladi menstrualni cikel, obrnejo na edinega moškega v njihovi bližini, ki jim lahko omogoči reprodukcijo. Ko jih darovalec obišče na domu, se na večerji skoraj zaduši, ženske pa si nato prizadevajo od navidezno mrtvega darovalca pridobiti edino stvar, ki jo od njega porebujejo - spermo. Neuspešen poskus jih vodi v obup in depresijo, ki jo blažijo z meditacijskimi metodami in obračanjem navznoter - k samemu sebi. Protagonistke v svoji drži utelešajo popolno emancipiranost, sled pretekle zatiranosti je izbrisana. Film sicer ženskost upodablja z zelo barvitimi podobami, bogato kostumografijo in mizansceno razkošne stanovanjske hiše. Z znanstveno-fantastičnimi elementi ženskega lebdenja pa praznuje žensko moč, ki se v svetu brez moških lahko izrazi v vsej svoji veličini. Ekscesna pripoved Poljakinje Anne Kasinske odraža, kako lahko ženske v svetu brez moških najdejo svoj pravi jaz, hkrati pa pomanjkanje spola, ki je nujen za reprodukcijo, podira njihovo ravnovesje in jih sili k objestnosti in preusmerjanju svojega libida k prehranjevanju. Film je precej odštekan, zato pozitivno popestri festivalski program, kljub temu, da mu lahko očitamo nekoliko pomanjkljivo sporočilnost.

Iz prihodnosti v kateri kraljujejo ženske, se s Prost_orom vračamo v sedanjost moške nadvlade. Film režiserke Charlot van Heeswijk na primeru vožnje s podzemno železnico prikaže družbeni problem, znan pod imenom »manspreading«. Na vsakdanjem primeru sedalnih navad na javnem prevozu v dobrih dveh minutah dobimo jasno sliko moške dominance, ki se je nezavedno utelesila v njihovi drži, široko razkrečenih nogah, s katerimi moški zavzamejo izrazito več prostora kot ženske in izrazito več prostora kot ga potrbujejo. Prost_or s humornim zaključkom ponudi odgovor, kako se problema lotiti - moške, ki v na javnih mestih sedijo s široko odprtimi nogami, lahko na problem opozorimo preprosto tako, da se na njih usedemo. Najkrajši film tega sklopa je v svoji pripovedi najbolj prepričljiv, saj jasno predstavi problematiko in se hkrati zateka k satiri, ki gledalce preprosto prepriča.

Tretji kratki film berlinskega kolektiva, Oprano iz leta 2012, izkušnjo posilstva na filmskem platnu prikaže preko izraznega plesa. Inovativen pristop izpostavlja enega najbolj zaznamujočih problemov patriarhalne družbe. Preko plesnih gibov je najprej prikazan poskus splavitve, nato pa se vrača nazaj na dejanje samo, kako so v pralnici delavko, ko je njena sodelovka predčasno zapustila tovarno, posili trije moški. Ples uspešno uprizarja travmatiče dogodek in igralki dopušča, da svoja čustva izraža preko gibov. 

Film Janaye Brown, Na pridušeno osvetljeni potki, grafične podobe reflektira s kratkimi odseki slabo osvetljenega fanta in dekleta v različnih pozah. Kljub estetski dovršenosti mešanja znakovnih podob z realističnimi, sporočilnost filma ostaja nejasna, gledalec ali gledalka pa sta primorana prebrati opis filma, da razume, kaj naj bi ta predstavljal. Ko izvemo, da gre za par v času negotovosti, ga lahko razumemo kot kritiko neoliberalnega sistema, ko je stabilna prihodnost številnih mladih pod vprašajem. Kratki film neposredno ne obravnava feministične problematike, zato najbolj ne upravičuje svoje uvrstitve v festivalski program.

Drugi festivalski sklop Retro osvetljuje prvo slovensko filmsko zvezdo, Ito Rino, ki je kljub njenemu prodoru na mednarodno filmsko tržišče v slovenski javnosti dolgo ostala spregledana. Festivalsko občinstvo si lahko ogleda film Erotikon, s katerim je Ita Rina zaslovela v svetu - v restavrirani verziji brez glasbe ali nerestavrirani video kopiji z glasbeno spremljavo. Kljub boljši vizualni izkušnji, ki jo ponuja prva, je gledalcu bolj prijazen ogled filma z glasbeno spremljavo, saj se v današnjem času, ko je zvok osnovi pogoj za gledanje filma, težko privadimo na tišino v filmu. Erotikon, v katerem eno od glavnih vlog odigra slovenska igralka, je leta 1929 posnel mlad češki režiser Gustav Machaty, zgodba pa je polna ljubezenskih zapletov, prevar in ljubosumja, pri čemer je dovršen prikaz ženske senzualnosti prepričal kritike po vsem svetu. 

Ogled Erotikona je v festivalskem programu podprt z dokumentarnim filmom Ita Rina: filmska zvezda, ki je zavrnila Hollywood v katerem je podrobno predstavljena življenjska zgodba Ide Kravanje, kasneje bolj znane pod imenom Ita Rina. Dokumentarec začne pripoved o mladem dekletu, ki je na lepotnem tekmovanju dobila priložnost za avdicijo v Berlinu, tam pa se je nato začela njena filmska kariera. Od začetnih stranskih vlog je hitro prešla na glavne vloge, ki so ji prinesle ponudbe za snemanje v Hollywoodu. A Ite Rine zvezdniški prestiž ni zanimal, raje je izbrala družinsko življenje in svobodo do izbiranja filmskih vlog v projektih z režiserji, s katerimi je sama želela delati. 

Ita Rina je pomembna za slovenski feminističen prostor, bila je prva ženska, ki se je na filmskem platnu pokazala gola, v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko je to veljalo za nespodobno dejanje. Del slovenske javnosti je začetek njene kariere pospremilo s posmehom, odobravanje pa si je pridobila šele, ko je požela slavo v drugih državah. Revija Razgled jo je razglasila za vzgledno “emancipirano moderno ženo”, kakršna je tudi bila. Njen pogum in karierna odločnost sta ji prinesel igralsko kariero mednarodnih razsežnosti, ki je na domačih tleh žal ostala premalo opažena, a je zato toliko bolj zasluženo uvrščena v del programskega sklopa FeFi.

Zadnji sklop feminističnega festivala Zdaj! predstavlja trenutno stanje filmskega ženskega ustvarjanja s tremi kratkimi filmi. Prvi nosi naslov Draga Jožica, nastal pa je v sklopu projekta Medijski angažma mladih v Krškem. Gre za resnično zgodbo o nasilju nad ženskami; Jožica pred kamero zaupa, kako jo je mož psihično zlorabljal, dokler se po 50 letih ni odločila, da ga zapusti. Zavetje je najprej našla v varni hiši, nato pa se je vselila v svoje stanovanje in na tak način prišla do prostosti, ki je v zakonu nikoli ni imela. Film preko osebnoizpovedne zgodbe ozavešča ženske, da si morajo v nasilnem razmerju pravico do svobode priboriti same. Kajti kot Jožica povzame naučeno v varni hiši: moških nasilnežev ne moremo spremeniti, na ženskah pa je, koliko časa bodo nasilje prenašale. Kratki format omogoča iskreno pripoved z jasnim, opozorilnim sporočilom, ki ga Jožica prepričljivo poda občinstvu.

Drugi film sklopa Zdaj! je slovenski film Lovka, nastal pod režijo Urške Djukić. Silva je lovka, ki svojo hči prvič pelje na lov, kjer se sooči z očitki, da je kot moški. Silva, ki jo upodablja Nataša Barbara Gračner, se kasneje s pomanjkanjem svoje ženskosti sooča v družbi, med ostalimi lovci. Njej kontrastni lik predstavlja natakarica, klasičen primer ženske, postavljene moškim na ogled. Režiserka je ustvarila refleksijo o ženstvenosti v času spolne enakopravnosti, a se je v upodobitvi ženske, ki je prevzela vse tipične moške lastnosti, nekoliko ujela v spolni stereotipizaciji. Ženska, ki lovi, se ne ozira na čustva drugih in ne nosi ličil, namreč prevzema vse tipične lastnosti tradicionalnega moškega, na drugi strani pa se želi od lika tradicionalne ženske oddaljiti. Morda kratkometražni format ne omogoča bolj kompleksnega uvida v obravnavano vsebino, a film kljub svojim pomanjkljivostim občinstvu poda iztočnico za premislek o uokvirjanju ženskega spola in poskusu preživetja v moški nadvladi. 

Najbolj ganljiv film festivala, K prašnemu morju, je stop motion animacija iz filca izdelanih lutk. Francoski kratki film nam predstavi družinsko zgodbo brata in sestre, ki se borita za materino pozornost. Jedrnata pripoved neposredno, na kratek in učinkovit način poda zgodbo o enostarševski družini, ki se zares zbliža šele po pretresljivem dogodku. Avtorica uspešno uprizarja čustva svojih likov, ki se gledalca ali gledalke dotaknejo, kljub temu da gre za lutke iz filca. Animirana pripoved v svoji preprostosti tako formata kot pripovedi uspešno prikaže ranljivost in kompleksnost družinskih odnosov.

Feministični filmski festival v svoji prvi izvedbi ponuja vsebinsko in žanrsko raznolik spekter filmov, ki se posredno ali neposredno ukvarjajo z žensko problematiko. Feminizma se loteva iz različnih perspektiv, predvsem pa je platforma, ki izpostavlja filmsko ustvarjanje žensk. Pohvalno je, da je festival nastal kljub epidemološkim razmeram, v prihodnosti pa upamo, da bo lahko izveden tudi v živo, s širšim programom, ki bo ponudil še kakšen celovečerec več.

Facebook Twitter Deli
0 comments