Ob deložaciji Avtonomne tovarne Rog

Razmišljanje pred vami je na temo deložacije de facto uporabnikov bivše tovarne Rog v Ljubljani, ki se je zgodila prejšnji teden. Poudarek pa ne bo toliko na sami deložaciji, ampak na odzivih na dogodke, pri čemer pod odzive štejemo tudi proteste, ki so v času pisanja prispevka potekali dvakrat. Pri tem bomo poskusili opozoriti na vidike, ki so vsaj do sedaj bili bolj ali manj spregledani: bodisi zaradi preobremenjenosti s taktičnimi problemi bodisi ker so obravnavana področja že dlje časa zapostavljena in takšnega stanja ne moremo pripisati nedavnim premikom na opazovanem področju. 

 

Poročanje s strani večjih medijskih hiš služi kot empirični primer, ki potrjuje, da so mediji sestavni del družbene nadstavbe, katerih funkcija je reproducirati ideologijo obstoječe družbe. Drugače rečeno: da so ideološki aparati. To velja tako za privatne kot državne medije. Če za primer prvega vzamemo 24 ur, za primer drugega pa RTV Slovenijo, je hitro razvidno, da sta obe medijski hiši zavzeli tako rekoč identično stališče. Policijske sile so, vsaj po medijskem poročanju, igrale vlogo tako imenovanega reda in miru, opozicija, pa naj bodo to sprva neposredni uporabniki Roga ali naknadno protestniki, pa so obravnavani kot kršitelji tega reda. Po takšnem narativu so protestniki prikazani kot agresorji, policisti pa so postavljeni v defenzivo. In to navkljub temu, da so, če gledamo celostno sliko, dejanski agresorji policija in varnostna služba, ki je pod zaščito policije izvajala deložacijo. Policisti naj bi "varovali" proteste, a pred kom? Pred policijo samo že ne, če upoštevamo rabo solzivca in množičnega popisovanja; zelo čudni prijemi nad ljudmi, ki naj bi se jih varovalo. Če koga, je policija ščitila kvečjemu lastnino in interese MOL. Omenjamo, ampak res zgolj omenjamo, ekološko noto, ki prikazuje zapuščeno tovarno kot, citiramo, "tempirano ekološko bombo". Že zelo površnemu opazovalcu je takoj jasno, da je ekološki vidik vse prej kot glavna skrb MOL-a, ampak je nasprotno osrednje vprašanje nadzor nad ozemljem tovarne. Zelo enostavno argumentirano: ekološka sanacija bi bila možna tudi brez deložacije.

 

Za nadaljevanje sta ključna ne le zmožnost razlikovanja med strategijo in taktiko, temveč tudi razumevanje njunega medsebojnega prepletanja in hierarhičnega razmerja. Zakaj, bo postalo kmalu jasno. Strateški vidik se osredotoča na dolgoročne politične cilje; poenostavljeno povedano je to odgovor na vprašanje, h kakšni družbeni ureditvi naj bi stremeli. Taktični vidik se osredotoča na kratkoročne cilje in je posledično bistveno bolj pogojen z danimi pogoji družbenega delovanja. Posledično se lahko glede na okoliščine taktične poteze bistveno razlikujejo od strateških maksim in jim do določene mere celo nasprotujejo. Ampak deviacije na taktičnem nivoju morajo nujno služiti okrepitvi strategije, nikakor pa je ne smejo nadomestiti. Ofenzive na primer ne izključujejo taktičnih umikov, a ti so začasni in služijo okrepitvi ofenzive in njeni dokončni izvedbi. Takšna logika drži tudi na področju politike. Če je na primer strateški cilj sprememba produkcijskega načina in odprava ne le kapitalistične države, ampak države nasploh, to ne izključuje a priori posluževanja reformističnih metod boja na taktičnem nivoju. Ne izključuje na primer pravnega, parlamentarnega in sindikalnega boja, četudi so vsi boji s strateškega vidika nezadostni. Ne izključuje tudi na primer sklicevanja na zakon, ki je istočasno predmet kritike. Ključno je torej vprašanje ne le hierarhičnega razmerja med taktiko in strategijo, ampak je potrebna tudi daljnovidnost, s katero je možno uskladiti taktično in strateško delovanje, ne da bi prvo prevzelo drugo.

 

Navkljub vsemu povedanemu pa imajo nekateri pristopi tudi na povsem taktičnem nivoju zelo omejeno uporabno vrednost. Moralno in čustveno apeliranje na policiste, ki stražijo protest, je eden izmed takšnih primerov, enako pa velja tudi za subjektivno apeliranje na oblasti; v tem primeru na mestno občino. Oboje bi lahko sicer enostavno označili za začetniško taktično napako, a s tem bi fenomen pretirano poenostavili. Pozabili bi, da je apeliranje tako na represivni aparat kot navsezadnje tudi na same državne in občinske strukture, naj delajo v interesu ljudstva, vse prej kot marginalna pozicija in ni omejena zgolj na vprašanje Roga. Takšna pozicija, še posebej, ker se pojavlja ne zgolj v spontani, ampak tudi bistveno bolj artikulirani obliki, je tako tudi vsebinska zabloda. Če začnemo s policijo, je ideja o nenasilni policiji utopična; če je ideološki učinek dovolj močan, da je potreba po vsesplošni represiji redka, to nikakor ne spremeni značaja represivnih aparatov, kamor spada tudi policija. Drugače rečeno: nedavno vedenje policije ni odstopanje od njenega modus operandi, ampak je nasprotno njen glavni družbeni namen.

 

A obsojanje nasilja kot takega je ravno tako problematično; predvsem zato, ker takšna pacifistična drža več zakriva kot razkriva. Nasilje namreč nikoli ni samo sebi namen, ampak je orodje za dosego cilja; v tem kontekstu lahko parafraziramo v orodje za uveljavljanje interesov. Naslednji logični korak je postaviti vprašanje: uveljavljanja čigavih interesov?. V tem primeru je nasilje bilo uporabljeno za uveljavljanje interesov kapitalistične države. Pri tem nismo vezani na strogo definicijo uradnih državnih organov, ampak jo pojmujemo kot družbeno nadstavbo; posledično navkljub njenemu posebnemu položaju občine ni protislovno pojmovati za element kapitalistične države. S tem smo ponovno odprli še pomembnejše vprašanje. Država namreč ni samozadostna entiteta, ampak vedno izhaja iz danih družbenih tvorb, ki determinirajo njeno delovanje. Drugače: državni aparati sicer lahko delujejo, kot da so sami sebi namen, a tudi znotraj tega delovanja morajo na takšen ali drugačen način služiti tudi interesom vladajoče frakcije obstoječih družbenih struktur. Linija velike zlobne avtokratske države nasproti začuda enotnemu in razredno homogenemu ljudstvu je tako navkljub svoji razširjenosti neresnična.

 

V skladu s tem je problematičen tudi fenomen ne le pravnega fetišizma, ampak tudi idolizma. V prvem primeru se vse družbene odnose reducira na strogo pravno formo. Osnovna napaka takšnega mišljenja je ujetost v idealizem. Vede ali nevede postavlja pravne odnose za primat, iz katerega izhajajo družbeni odnosi; pri teh še posebej izpostavljamo produkcijske odnose, ki se alternativno izražajo kot lastninski odnosi. Dejansko pa je proces ravno obraten; pravo kot sklop formalnih pravil izhaja iz družbenih odnosov, ki jih s tem vsaj v svojem zgodovinskem obdobju dodatno legitimira. Pri tem je napol samoumevno dodati, da sama vsebina zakonov ni večna, ampak se spreminja, kot se spreminja družbena baza produkcijskih odnosov; za primer le spomnimo, da je suženjstvo imelo pravno podlago. Kdor ne verjame, naj le pogleda v Staro zavezo. Če odpade nadzgodovinskost prava, odpade tudi ideja, da so zakoni nad družbenimi konflikti interesov. Pravo nasprotno že po svoji zasnovi predpostavlja konflikt interesov, pravne bitke pa same na sebi niso kaj več kot boj sprtih strani, čigava interpretacija istega zakona bo smatrana za pravilno (Več o tem v: Pašukanis, Evgenij Bronislavovič. 2015. Splošna teorija prava in marksizem. Ljubljana: Sophia) .

 

Z zmoto pravnega fetišizma pa tudi pride zmotno sklicevanje na pravo kot nezmotljivo svetinjo. Temu sledi nujna dopolnitev, da ne le zgolj pravnega reda kot takega, temveč celo trenutne vsebine samih pravnih aktov. Nekritično poveličevanje ustave, ki ni prisotno zgolj pri trenutnih odzivih na deložacijo Roga, je le eden izmed bolj opaznih primerov. Zgolj spomnimo na pogosto citirano javno pismo Stanka Štrajna. Na prvi pogled ostra obsodba policijske avtokracije se ob podrobnejšem pogledu izkaže za, no, ne tako zelo ostro. Osrednji argument je namreč dvom, da je bila deložacija odobrena s strani sodnega izvršitelja; prevpraševanje legitimnosti same odločitve deložacije je postavljena na stranski tir. Morebitni odziv, da je ta ravno tako pomembno vprašanje, ne vzdrži kritike. Če bi to držalo, bi bilo smiselno prevprašati sam zakon, ki ureja lastništvo in uporabo zemljišča, da je sploh lahko prišlo do takšne situacije, ne pa skladnost dejanja z zakonom o izvršbi in zavarovanju ter kazenskim zakonikom. Navkljub navidezni ostrini je pismo dejansko apologetsko; ne prevprašuje lastninskih odnosov in njihove pravne podlage, ampak to vprašanje de facto smatra za postransko zadevo. Prevedeno to pomeni nenasprotovanje deložaciji, predvsem pa obžalovanje nad surovostjo izvedbe, ne pa nujno tudi nad samo izvedbo.

 

Kot zadnji večji komentar podajamo vprašanje samih avtonomnih prostorov, pri čemer se bomo omejili na dva pomembnejša komentarja. Prvič, da takšni avtonomni prostori ne predstavljajo grožnje širši kapitalistični družbi, ampak lahko v zanje najboljšem primeru kvečjemu koeksistirajo s slednjo. Drugič, da takšen neantagonističen pristop na dolgi rok nikakor ne zagotavlja preživetje marginalnih skupnosti. Natančneje: te lahko obstajajo, dokler niso napoti kapitalistični ekspanziji. V tem konkretnem primeru: dokler je bila takojšnja evikcija iz ozemlja ocenjena za preveč tvegano v smislu, da bi odziv na takšno dejanje odtehtal kratkoročne pridobitve. Takšni prostori, kamor spadajo tudi bolj ali manj nekomercialni mediji, tako lahko služijo kot zatočišče za nadaljnje delovanje. Kar ni zanemarljivo. Kljub temu pa iz takšnega položaja ne morejo izboriti glavnih bitk; te presegajo njihov domet delovanja. Hkrati pa prostori, ki se ponašajo s svojo marginalnostjo, niti nimajo ambicij biti gonilnik sprememb, ki bi zajelo vse vidike družbenega življenja.

 

Zaključujemo s ponovitvijo, da strateški cilji ne izključujejo taktičnih odstopanj. Kritika kapitalističnega prava ne izključuje posluževanje vzvodov istega kapitalističnega prava, če jih je v dani situaciji možno izkoristiti in če takšen pristop ne zapostavi strateških ciljev. Istočasno na primer ni nedopustno mobilizirati medijske pozornosti, in to navkljub temu, da so isti mediji ideološki aparati kapitalizma, ki ne bi nikoli podprli strateških ciljev. Namen prispevka je nasprotno na taktičnem primeru ponuditi alineje za premislek na strateškem nivoju.

 

 

Facebook Twitter Deli
0 comments