V tržni vojni, ki jo zadnje desetletje vedno bolj eksplicitno in intenzivno bijeta Ljudska republika Kitajska in Združene države Amerike, kjer slednja svetovna velesila s svojo ideologijo in mediji izpodbija vsak kitajski poskus stika z zahodnimi potrošniki, z lahkoto spregledamo nenadne oaze, ki, kot produkti kitajske filozofije trdega dela, kolektivne intelektualne lastnine in, seveda, kakor se za kitajski trg spodobi, miljarde yuan-ov (youAn) državnih subvencij, uspevajo, kot neke sorte kiber-komunistična središča razvoja.
Eno najbolj zanimivih primerkov prej omenjenega je kitajsko velemesto Shenzhen (šenžEn). Mesto, uradno ustanovljeno šele leta 1979, je v štiridesetih letih obstoja uspelo nabrati kar 12 miljonov prebivalcev ter 361 miljard dolarjev BDP-ja.
Na prvi pogled stvar izgleda kot ekstrapolacija tržne strategije kitajskih megapodjetij, ki s pomočjo vladnih posegov uživajo tržni monopol, shenzhenski razvijalci in proizvajalci pa svoj tržni uspeh vseeno definirajo v popolno drugem, bolj globalnem kontekstu.
Za začetek je vredno omeniti po čem Shenzhen v resnici slovi. Shenzhen je bil v osemdesetih letih 19. stoletja zasnovan kot mesto tovarn. Večina shenzhenovih aktivnosti se torej vrti okoli proizvodnje. Hardware, hardware in še več hardware-a. Karkoli si lahko zamislite, lahko v shenzhenu izrišete, sprogramirate in testirate na prototipih v roku parih mesecev. Luksuz, ki si ga proizvajalci ne morejo privoščiti nikjer drugje na svetu.
Uspeh te regionalne proizvodne megaindustrije je produkt skoraj metaforične uskladitve tehnološkega trga, ki je izdelavo pomembnejših strojnih komponent že zdavnaj prepustil velikanom, kot so podjetje Intel, ki ga na področju proizvodnje mikročipov in procesorjev pač ni bilo moč prekositi. Tehnološki trg se je prav zaradi teh velikanov raje odmaknil od proizvodnje strojne opreme ter začel raziskovati možnosti programske opreme.
Ta odmik je v Ameriki žel obilne uspehe, ki so se manifestirali v tehnoloških oazah, kot je Silicijeva dolina v San Franciscu. Te oaze so tehno industriji vladale vrsto let in dolgo časa je izgledalo, da so starejši indurstrijski centri, ki so v primerjavi s svetlečimi pisarnami v Palo Altu izgledali starinski, na robu izumrtja. Odrešitev je za tovarniška mesta, kakršno je Shenzhen, prišla s prihodom »interneta stvari« oziroma »internet of things«.
Samsungovi pametni hladilniki, domači asistenti (recimo, alexa), pametne naprave, ki s pomočjo brezžične povezave sinhronizirajo svoje nastavitve ter le te prilagodijo uporabniku, so bliskovito prevzele svetovni trg in praktično čez noč je svet spet potreboval tovarne, proizvajalce, hardware.
Na začetku omenjen vzhodnjaški duh kolektivne intelektualne lastnine, trdega dela in vladnih miljard se je torej v zadnjih petih letih prav v Shenzhenu v grenki harmoniji zopet povezal z zahodnjaškim duhom neskončnega potrošništva in potrebe po profitu.
Prav v tej harmoniji sta ta dva etosa živela do konca svojih dni, no, ali pa vsaj dokler ni Amerika leta 2026 končno pogruntala, kako lahko celotno industrijsko območje polno neodvisnih podjetij obtoži zarote in kraje neprecenljivih ameriških podatkov v sodelovanju hkrati z rusko mafijo, Iranom in seveda, Kitajsko vlado. Amen.
Prispevek je pripravil Tschimy.
