Takorekoč prvič: Prilike neke periferije

Otvoritveni večer mariborske izvedbe cikla Takorekoč je pripadel Boštjanu Naratu in Blažu Šefu. Narat, tudi kurator cikla, je svoj esej (Ne)dolžno domoljubje premierno uprizoril že februarja 2019 na Dnevih slovenskega nacionalizma, Šef pa je Pet načrtov mikroglobalizacije uprizoril (takorekoč) prvič.

Šolski zvonec naznani uverturo v cikel esejev ter prihod avtorja eseja (Ne)dolžno domoljubje, Boštjana Narata na Intimni oder. Kot v prvem letniku gimnazije sede na stol, prekriža noge in prične. V karirasti srajci in beli kratki majici, na kateri se šopiri slovenski grb, pozdravi občinstvo s »prvi september 1991« in s spominjanjem vtisov takrat skoraj petnajstletnega gimnazijca oriše željo po vtisu ob vstopu v takozvano elito belega ljubljanskega dijaštva. Iskrena gesta »te majice, točno te majice« je čutenje zanosa, ponosa, pripadnosti države, ki jo je ob osamosvojitvi Slovenstvo plebiscitno dihalo in živelo.

Shod Proti politiki sovraštva na Trg republike 31. maja 2018 privabi tudi Narata in njegovo družino. Ob robu na stopnicah pred MaxiMarketom nekaj metrov od njih stoji moški srednje starosti, ki v rokah drži zastavo. Narat že pred njegovo izjavo za medije ugotovi, da »ta pa ni naš«. Kontradiktorno in paradoksalno ksenofobijo Narat povzame s citatom izjave ob slovenski zastavi, ki ob stolu predstavlja edini preostali scenski element. Vrednote, domoljubje in ohranjanje lastne kulture in tradicije, ki ostro izključuje empatijo, inkluzijo in refleksijo.

Narat s predavateljskim pristopom in reminiscenco ključnih letnic, imen ter dogodkov občinstvo pelje skozi primerjavo dveh točk v času, 27 let narazen. Kaj je leta 2018 drugače kot leta 1991? Zgolj druge števke, drugi ali drugačni simboli? Slovenski grb na beli majici 1. septembra 1991 je simbol slovenstva, države, nečesa novega, želenega in čistega - kakršen je takrat tudi Narat sam, preden skupaj z državo izgubi nedolžnost. »Ko naredimo državo, sprejmemo nase težo zgodovinske nujnosti, in zgodovina je umazana.«

Ob prižgani cigareti in destiliranju protislovij domoljubja, enega in drugega,se Narat spoprime s protislovjem videnega - ljubezen in sovraštvo, ki tekom časa več ne izključujeta drug drugega, temveč predstavljata skupek zgodovinske nujnosti znotraj pojmov država, skupnost, nacija. Simboli so zaveza, zaveza enega in drugega – ljubljanskega intelektualca in perifernega idiota. Ker je tudi Narat del te tvorbe, mora zavestno sprejeti vso nelagodje, prineseno z zavezo, ki jo je s ponosom razglašal leta 91. Nedolžno domoljubje se je razbohotila v dolžnost in sprejeti jo mora v vseh oblikah; sovraštvu, ksenofobiji, korupciji in v plapolanju državne zastave 31. 5. 2018 kot posmehovanju grbu na majici 1. 9. 1991.

Esej se v okviru polurnega naratorstva razcepi na dva dela; leto osamosvajanja in leto shoda, točko vzhičenosti in strahu pred neznanim ter točko iskanja znotraj razvrednotenih pojmov. Avtor s cinizmom otopelih čustev do države monolog uspešno privede do ključnega vprašanja: kako v skupnosti živeti vse kontradikcije? Kako balansirati strah in pripadnost, ter obenem ne razpočiti mehurčka? 

Kljub kontradikcijam, ostajajo simboli. In tudi pesem je lahko simbol.

 

V eseju Pet načrtov mikroglobalizacije Blaž Šef, podobno kot Narat, odpre dvojnost časa, tako povzetek preteklosti, kot napovedi prihodnosti. A že z naslovom je jasna smer, v katero Šef esej zastavi – v načrte za jasno prihodnost z jasnimi cilji, z jasnim načrtom - kako iz obrobnega pojava narediti svetovno zgodbo, ne da bi jo samo prodajali?

Esej Šef začne z Nepričakovano klasiko – oddajo, ki jo na Radiu Slovenija predstavi kot napovedovalec kar Šef sam. V neznani razvoj vpelje svoj domači kraj, Vitanje. Podpohorsko okolje vpelje s kozmetično-izpravnim glasom, vsebina pa je iskrena – ne sodi, in ne olepšuje. V Vitanju obstajajo ljudska, zabavna in osnovnošolska kultura. Umetnosti ni, znanost pa potrebuje aparat, doma v mestih, in ne v Vitanju. Med radijsko oddajo nam Šef na odru nemo ilustrira, mapira, in premetava orodje, tipsko, kot je tipsko Vitanje.

Ob zaključku radijske oddaje brezžični zvočnik zamenja drugi medij – televizijska projekcija, ki jo Šef v prostoru skupaj z občinstvom z meniško kuto na sebi spremlja, medtem ko televizijski Šef otvori oddajo Zdrava pamet. V njej je poleg vitanjske kulture in okolja (v katerem so posneti kadri oddaje) izpostavljen tudi frančiškanski pater Zdravko Jakob. Jakob je arhiviral in zbiral, tudi popisoval kmečko kulturo Šefovega domačega področja. Televizijski Šef oddajo seveda zaključi v kulturnem domu, ključni zgodbi Vitanja v zadnjem času, ter z mešanjem pojmov in njih razumevanja. Nejasne tako v Vitanju postanejo dediščina, kultura in umetnost.

Po koncu oddaje se preselimo v Center Noordung, na delavnico Od lokalnega k planetarnemu, in Šef v roko prime kredo – prične se predavanje. Na tem mestu Šef s suvereno prezenco igralca, pa tudi nekdanjega kustosa nekdanjega KSEVT-a, najprej sezuje Center Noordung njegove vihonosnosti “vikend muzeja” in mu obuje čevlje lokalno-presegajočega Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij, nato pa občinstvo prime za roko in v hitrem tempu popelje skozi nadrobnosti, korenine, izrastline in izrodke projekta, ki je Vitanje. Priključuje, povezuje in izkorišča črne stene in tla Intimnega odra za razlago, povezovanje in naštevanje imen in njih idej, ključnih za razvoj KSEVT-a, Vitanj kot tipskega naselja, ostalih primerov in potencialov mikroglobalističnega razvoja in mikroglobalizma samega.

V gmoti informacij, ki v predavateljskem formatu brstijo iz Šefa in izpod njegove krede, bi gledalki ali gledalcu v oporo prišla prav pisalna podlaga, v katero bi si lahko beležila točke na časovnici in zemljevidu. Najgostejši del eseja je namreč prezahteven za uspešno pomnenje vsebine predavanja kaj dlje od desetletja čistega potenciala, postdoktorskih programov humanističnih študij za odpiranje vojaško zaprtih vesoljskih agencij ter naslovnih petih načrtov mikroglobalizacije. Seveda, če predpostavljamo tipsko gledališko občinstvo, ki je bolj kot na bombastično predavanje pripravljeno na odrski izraz v jasno izrisanem dramaturškem loku.

A vrnimo se k Petim načrtom. Če načrte naštejemo - regionalni razvoj umetnosti, gledališče breztežnosti, vesoljska arhitektura, etika bližnjih vrst in odprtokodna renesansa – jih lahko označimo kot povsem ustrezne, kot kvalitetna izhodišča za razmislek, a soočeni z arzenalom v Šefovih žepih se težje aktiviramo v skupnem iskanju odgovorov, ki ga ob razprtih načrtih s povabilom občinstvu odpre Šef. Mariborsko občinstvo v pogovor namreč ni vstopilo s konkretnejšimi predlogi in pogumnejšimi vprašanji, vljudno pa seveda lahko zaključimo, da občinstvo takšne forme in vsebine pač ni navajeno.

Četudi občinstvo po Šefovem eseju Pet načrtov mikroglobalizacije domov s sabo odnese zgolj razmislek o svojem lokalnem okolju, in kako se to okolje vključuje v svet, je eseju precej verjetno uspelo odpreti javno diskusijo vsaj do pogovora po eseju. Ker je razlika med Centrom Noordung in Kulturnim središčem evropskih tehnologij, in ker Slovenska vesoljska agencija ni zgolj utopija.

 

Esejem Takorekoč sta prisluhnila vajenka Anemari in Jan

Facebook Twitter Deli