Na včerajšnji dan, ko je povprečnega prebivalca slovenske pokrajine zalivala vročica, smo se mladi iz Ljubljane, Trbovelj, Kranja in okolice pripeljali v prestolnico kulture. Maribor, drugo največje slovensko mesto, ki ima poleg Kalvarije (ta se dviga nad mestom), tudi najstarejšo slovensko trto. Ta je zelena. Hihi.
Ne samo, da je bila pot razburljiva, nadgrajena z domačim sladoledom, napolnjenim tankom in skupinsko fotko pred bencinsko črpalko, tudi sprejem kolegov nekje v skritih kotičkih mesta je bil več kot topel. Vroč torej. Urejeni skupni prostori, prijeten plac za čik s pogledom na ekološko deljene kante za smeti. Vendar to je bil samo začetek.
Nekateri lačni in prepoteni smo si zaželeli mesa, pa če tudi bi ta bil iz Poljske. Lakota nas je tako dajala, da smo se nepremišljeno odmaknili iz družbe in šli v center na kebab. Na poti nazaj smo pobrali ostale in skupaj smo prepešačili nek Necin Dravski most ter naredili manjši, seveda zgolj turistično obarvan, polkrog.
Naš cilj – Pekarna!
Poleg tega, da smo se na vrtičku z veliko gugalnico pogovarjali o pornografiji, smo večer in zgodnje jutro preživeli v Dvorani Gustaf. Družabni ter produkcijsko-prireditveni prostor, ki ozvoči predvsem glas subkulture, ni namenjen zgolj konzumu in se postavlja po robu komercialnim vzorcem. Niansa slednjega se pokaže že s samo gostoljubnostjo organizatorja, ki bendom in še komu ob prihodu skuha domačo enolončnico.
Večerni dogodki so večinoma namenjeni glasbeni dejavnosti. Z odra lahko slišimo vse od starih domačih punksov, pop-erjev, metalcev, nove mlajše generacije, občasno pa se najdejo tudi kakšni Jam session-i in tudi kaj takega, kot je rolanje komadov iz 90.-ih. Pa ne samo v dvorani Gustav, Alternativni plac zajema več objektov, eden izmed njih je poimenovan na primer MC Pekarna. V glavnem: Dogaja se.
A mi smo izbrali dan D. V petek je Pekarna praznovala 25 let. To je pol toliko kot Radio Študent v Ljubljani in 35 let manj kot jih šteje Madonna. Koncertni napovednik je vključeval imena kot so Marko Brecelj, Muškat Hamburg, V okovih ter Link Der Wasser. Kar smo pač v večernem prihodu ujeli je bilo divje.
Če se preko uporabe rekla o količini tekočine v kozarcu dokaj pesimistično izrazimo, lahko vsaj pri številu obiskovalcev rečemo, da je bil kozarec manj kot pol prazen. Tudi redni obiskovalci, ki so del Pekarne že četrtino stoletja, opazujejo, da se število obiskovalcev žal drastično zmanjšuje. Razlogov je lahko veliko, a mi jih na tem mestu pač ne bomo navajali, četudi popolnoma subjektivno in osebno sklepamo, da gre verjetno plod alternativne mladine, ki je raje poslušal mamo in si namesto koncerta privoščil nove hlače. Nimaš kaj.
Če povzamemo: koncert je bil, pivo je bilo, park je bil prijetno osvetljen, ob dveh zjutraj pa smo v MC Pekarni igrali biljard in ročni nogomet, kjer smo se kljub vsem težavam in različnim dialektom na koncu razumeli. Potem je del ekipe pičil nazaj. Saj bi govorili o tem, da smo se pogovarjali predvsem o pedofiliji in na poti nazaj kupili čokoladno mleko, a kaj ko slednje res ne spada v naš potopis. Nazaj smo prišli utrujeni in zadovoljni.
Čez dravski most je s prijatelji odšla Klara.
