Večer X - poročilo z noči, ko je Britanija odvandrala po svoje

Junija 2016 se je z referendumskim vprašanjem "Should the United Kingdom remain a member of the European Union or leave the European Union?" pričela več kot triletna saga o zapuščanju, eksistencialnih vprašanjih, agitatorstvu in brcanju pod mizo, preizpraševanju pozicij Britanije, Evrope in Sveta 21. stoletja. In saga je prispela do cilja, končano je! V petek, 31. januarja 2020, je Velika Britanija zapustila Evropsko unijo.

V tednu britanskega odhajanja sem se mudil v prestolnici Anglije, Britanije, nekdaj tudi sveta. Dnevi pred dolgo napovedanim izstopom so bili bolj sončni, kot bi jih človek od Londona stereotipno pričakoval. Morda tudi zato bolj odgovarjat voljni ljudje na ulicah. Dvomi, nesigurnosti, morda nevednost - ljudi, ki so bili pripravljeni odgovoriti na vprašanje o petku. Zagotovo vzorec ni dovolj velik za kvalitetno in verodostojno informacijo, a morda ni naključje, da je lažje na ulici ustavit ljudi, ki se jim ne mudi, ki niso zvočno izolirani od uličnega dogajanja z brezžičnimi slušalkami, ki nimajo kravate okrog vratu. Zagotovo je tiste druge ustaviti težje. In precej verjetno je, da imajo tisti večji privilegij slediti in razumeti politiko in njene posledice. A gotovo je, da naivna novinarskost ulice poglobljene debate ne ponuja, močno argumentacijo in prave sklepe je potrebno iskati drugje. Evropski parlament se zdi kar primeren...

"What happens at 11 P.M., this Friday, the 31st January of 2020, marks a point of no return."

Nigel Farage je v sredo, 29. januarja, takole, upajmo, poslednjič spregovoril v evropskem parlamentu, in napovedal petek kot zares prelomen. In smo ga čakali. In dočakali.

Že čez dan je bil vonj po Brexitu v zraku in zarezan v obraze vseh. Župan Londona, Sadiq Khan, je odprl vrata Mestne hiše, za londonske EUjevke in EUjevce, nudeč brezplačno pravno pomoč in čustveno podporo. Za kratkočasne rezidente ni bilo posebnega razloga za obisk mestne hiše, bilo je samo voajeristično pričakovanje in planiranje večera. Urnik izpostavljenega dogajanja na ulicah Londona v prelomnem večeru je izgledal nekako takole: 21.30 - začetek zabave gibanja Leave Means Leave na Parliament Squareu, traja do 23.15; 22.00 - predvajanje vnaprej posnetega govora britanskega PMa, Borisa Johnsona, tri minute in pol; 22.30 - proti-brexitovski protest Shine a Light Through the Darkness pod London Eyem, do približno 23.30; 23.00 - odštevanje projicirane ure na Downing Streetu. 

Odštevalna ura je bila zgolj - projekcija. Projekcija na fasadi Downing Streeta 10, ki je odštevala preostale minute, medtem ko je na trgu množico z nizkega odra brez strehe nagovarjala številčnost protievropskih organizatorjev “največje brexitovske zabave”. Medtem so virgilije in sprevodi v znak protesta paradirali skozi večer, a na ulicah jih po naključju in v opreznosti ni bilo moč zaslediti, čeprav se jih je zbralo več kot pričakovano.

A nazaj na Westminster, fokalno točko večera. Zaradi obnavljanja Big Bena slovita ura ni bila osrednji časovni orientir večera, tudi zvonovi so mirovali. Kljub Johnsonovemu pozivu k zbiranju pol milijona fundov prek crowdfundinga nekaj tednov pred velikim dnem je Veliki Ben ostal v tišini. Čez večtisoč ušes na trgu pred parlamentom se je razlegla le njegova imitacija.

Odzvanjajočemu posnetku Big Bena in - spoiler alert - največjemu približku evforije, ki ga je ponudil večer, je sledila himna. Karaoke himna. The Brexit All Stars Band je v izvedbi (zdelo se je še izraziteje) počasne variacije britanske himne besedilo na velikem zaslonu za pol vrstice zamujal že pri drugem verzu. Po počasnem in dolgem instrumentalnem vmesnem delu je druga kitica presenetila vse - bend se je pred zaključnim vzklikom God Save The Queen še spomnil nanjo, publika že ne več

In potem - tišina. Skoraj da. Če je tri minute po enajsti Westminster še dajal znake življenja, je le dve minuti zatem množica v izrazitem zatišju vzdušja, ki ga “zabava za 100 tisoč funtov” ni “gor držala”, že zapuščala kraj zločina.

Medtem ko je nekje tam, kjer se Parliament Street prelije v Whitehall, uličnoglasbena popestritev odzvanjala od navdušenja, ali vsaj oportunizma nad mnogimi mimoidočimi, je v rokah evropskounijsko oblečenega vandravca po nabrežju Temze v pozdrav in svarilo zvonel medeninasti zvonec. Ura je bila 23.17.

Na nabrežju - ničesar. Na drugem bregu je rdeče ožarjen miroval London Eye, napoved protestne, svečne procesije, ki bi se pod njim ustavila okrog pol dvanajste, ni dala vsaj na srednjo razdaljo vidnih rezultatov. Diskutiranju teh in onih mimoidočih, ki se z izjemo (zares) redkih opitih ni dvigalo nad jakost popoldanskega sprehoda po Russell Squareu, je tempo koraka proti podzemni in ostalim oblikam javnega prevoza dajal zvok helikopterja, enega samega na svobodnem londonskem nebu. Ura: 23.31.

Po neuspelem iskanju preživelih protestirajočih na nabrežju Temze je sledil razočaran obrat in iskanje najbolj pristnega vzdušja in atmosfere nudečega puba, karseda blizu Trafalgar Squarea. Neuspelo. Privatki pred projekcijo na Downing Streetu so sledile privatke v nočnih barih, utrujeni, a utrjeni vzkliki natakarjev proti škripanju vrat “We’re closed!”, in nadvse prazen Trafalgar Square sam. Na njem, poleg redkih neumornih, nikogar. Skupina veselih patriotov je podelila še nekaj fukov mimobežnim, preden je rahlo obljuvane stopnice ob nekaj minut do polnoči prepustila petkovi noči in smetarjem. Šest nas je odslovilo, sedmim smo se zasmili - prosta miza v pubu. Evropska miza, ki ji je pivo za 6 funtov 80 in vino za 8 funtov 40 postregla evropska natakarica. Italijanka. V kratkem pogovoru ob naročilu se nam je (off the record, kakopak - delovno mesto) zaupala v negotovosti nad prihodnostjo svoje delovne vize, ko bo vsega konec. Drago pivo je v razmisleku šlo še malce težje po grlu dol…

Pot do hotelske postelje, ki zahvaljujoč gentlemanovskim navadam zgodnjega zapiranja ni trajala dolgo, je spremljalo večglasno razmišljanje o negotovosti, ki prihaja v prihodnjih letih na evropski kontinent. Z buciko v roki smo diskutirali o napihnjenosti in realnih konsekvencah za hiše in njih prebivalce okoli nas in nenazadnje nas same. Edini v razočaranju nad večerom, ki se je oglaševal kot “Padec Berlinskega zidu 21. stoletja”, a je namesto energije in moči množice, ki jo je opeval Farage z nizkega odra na Parliament Squareu, mesto dal kontemplaciji, provokaciji in refleksiji razdvojenosti. Razdvojenosti, ki jo Britanke in Britanci želijo in morajo zaceliti, če želijo delovati složno. Morda pa je že prepozno.

 

Za konec še besede papa Nigela, z njegovega že omenjenega govora v Evropskem parlamentu: "There's a historic battle going on now across the West; in Europe, America, and elsewhere. It is - globalism against populism. And you may loathe populism, but I'll tell you a funny thing: it's becoming very popular!"

 

Kaj pa kaj tretjega, bi si smeli izbrati? Alternativo, prosim.

 

 

Britaniji je papa mahal Franc.

 

 

Facebook Twitter Deli
0 comments