Antiintelektualizem: o pomenu intelektualcev v družbenih bojih.

Tema antiintelektualizma sicer ni prevladujoča, je pa ravno dovolj prisotna, da jo lahko smatramo za kolikor toliko redno temo. Že na samem začetku pa velja omeniti, da o antiintelektualizmu ne govorimo le, ko pride do tarnanja nad izgubo moralne avtoritete akademskih intelektualcev, ampak je tudi del sicer širšega vprašanja populizma, ki pa je večinoma naslovljeno dokaj moralistično in elitistično. Mediji so v tem primeru redko kaj več kot trobila parlamentarnih političnih strank. Zanje je pri populizmu največji problem, da ta odraža nezaupanje v kapitalistične politike, kamor spadata tudi socialna demokracija in socialni liberalizem, četudi nosita ime demokratični socializem. Nezaupanja so deležne tudi institucije liberalne demokracije, kot na primer parlament, ministrstva in sodstvo.

Za medijski diskurz pri populizmu glavno vprašanje torej ni, kakšne so pomanjkljivosti sedanjega političnega sistema, ampak kako povrniti zaupanje vanj. Za medije je pri populizmu najbolj problematično, da ta predstavlja delovanje od spodaj, ki ni pod nadzorom političnega establišmenta. Glavno sporočilo medijske gonje proti populizmu je izrazito konzervativno: naj se politična vprašanja in politično življenje prepusti ustaljenim političnim elitam. Da vsebinsko velik del populizma sestoji iz ksenofobije, kot je na primer razvidno pri vprašanju begunske krize, je (v tem kontekstu) le priložnostni argument.

Podobno velja pri bolj neposrednem naslavljanju antiintelektualizma, kjer se akademskim intelektualcem, tako kot pri populizmu političnim elitam, a priori postavi pozicija vednosti. Tako kot se populizem sprašuje, zakaj ljudje ne zaupajo političnim institucijam in strankam, istočasno so pa te nad vsako resnejšo kritiko, tako se diskurz o antiintelektualizmu sprašuje, zakaj takšen upad zaupanja v intelektualno sfero, pri čemer pa so sami intelektualci v zanje najslabšem primeru deležni zgolj površinske kritike. Povedano drugače: sprašuje se, zakaj zaničevalen odnos do intelektualcev, ne postavi pa se vprašanje, če je morda kaj tudi narobe s samimi intelektualci.

Kot bomo videli, lahko vsaj približno zadovoljivo sliko dobimo le, če upoštevamo pozicijo intelektualcev v širših družbenih bojih, ki tudi v nemali meri pojasni njihov način delovanja, njihov modus operandi. Termina akademik in intelektualec strogo gledano nista sinonima, ampak je v publicistični, pa tudi vsakdanji rabi, beseda intelektualec zelo močna asociacija na akademika; če že ne po formalni izobrazbi, pa vsaj po vsebini.

Samo pojmovanje vloge intelektualcev kot vodilne sile napredka je izrazito ideološko v smislu, da se zanemari njihove lastne razredne pozicije in interese oziroma se za njih smatra, da so veljavni za vse. Dober primer takšnega problematičnega razmišljanja je Milena Mileva Blažič, ki v intervjuju za revijo Zarja trdi, da je do politične stagnacije prišlo, ker imamo premajhen delež tako imenovanega kritičnega intelektualnega sloja. V istem intervjuju je prisotna tudi logika, da ni problem le v pomanjkanju kritičnih intelektualcev, ampak da so ti preveč tiho.

Ta trditev je zmotna iz dveh razlogov. Prvi razlog je, da je trditev enostavno neresnična. Intelektualci niso tiho, ravno tako pa niso, vsaj na jeziku, konformisti. Ravno nasprotno: težje je najti akademika, ki bi odkrito poveličeval status quo kot akademika, ki začne s kritiko, a nato s stisnjenimi zobmi zaključi, da je razredno družbo možno odpraviti le na nivoju ideje, v praksi pa se moramo zadovoljiti z reformami. Drugi razlog je v tem, da intelektualci sami na sebi nimajo posebnih kritičnih tendenc; vsaj ne takšnih, ki bi presegale njihov lastni položaj. Predpostavka, da je intelektualno tudi kritično, izhaja v veliki meri iz dveh predpostavk za izobraževalni sistem.

Prva predpostavka je v tem, da je izobraževalni sistem svetilnik splošnega družbenega napredka, da je hram kritičnega mišljenja, kar pa ne drži. Šola je v vseh njenih stopnjah, od vrtca pa do najvišjih stopenj študija, ideološki aparat kapitalizma. S tem je ena izmed njenih nalog tudi nevtralizirati kritično mišljenje, da to ne postane nevarno za nadaljnji obstoj kapitalizma.

Tega ne stori s slavospevi tržnemu gospodarstvu. Sociološka struja, na primer, nasprotuje širjenju vpliva neoliberalizma v visoko šolstvo. Ravno tako se njena ideološka narava ne pokaže v tem, da bi kapitalizem prikazovala kot raj na zemlji, ampak v njegovi kritiki, saj ta nesorazmerno velik delež svojega prostora nudi tako imenovani post-moderni perspektivi. Le-ta se ne osredotoča na kritiko kapitalizma iz razredne pozicije, ampak se osredotoča na interakcijo posameznik-institucije, s čimer tudi izgubi ves revolucionarni potencial.

Druga predpostavka je v tem, da so sami intelektualci nad razrednim bojem, da se torej brigajo le za družbo kot tako. Takšno stališče ni pravilno, tudi če pustimo ob strani opazko, da je v razredni družbi nemogoče zavzeti nevtralno pozicijo. Akademiki v kapitalistični razredni strukturi zavzemajo položaj malomeščanstva, ki pa je tamponska cona med delavskim razredom in kapitalom. Posledično govorijo predvsem iz svojega lastnega položaja, kar velja tudi za njihovo družbeno kritiko. Če so pri pozivih k revoluciji prisotni tudi intelektualci, ti niso zastopniki svoje struje, ampak prej njeni odpadniki. Pozive k revolucionarnim dejanjem, razen morda v »revoluciji idej«, le redko sprožijo intelektualni sloji, saj zanje revolucija ni potrebna, ampak lahko svoje interese iz povsem objektivnega vidika izpolnijo že v okviru kapitalizma, kot na primer z zahtevami po tako imenovani svobodni univerzi.

Temu primerne so tudi intelektualne ideje prakse, ki so sicer dokaj pogosta tema diskusij. Pogosto sama praksa intelektualcev ne seže dlje od okroglih miz, predavanj in medijskih sporočil javnosti. Družboslovne raziskave imajo podoben problem, da so njihove interakcije z množicami, tudi, če so aplikativnega značaja, omejene na anketiranje, individualne intervjuje ali poveličevanega trollanja, drugače poznanega kot krizni eksperiment. Sicer se govori, da to ne zadostuje in da bi bilo potrebno aktivneje sodelovati pri organizaciji množičnega gibanja od spodaj, ampak pogosto ostane pri strinjanju, da se je treba organizirati. Vprašanje, kako to storiti, ostane odprto, povsem taktična vprašanja, kot na primer, kje sploh začeti in katere probleme nasloviti, pa nadomestijo razmišljanja, kako naj se intelektualec obnaša med agitacijo, kako naj govori, katere kretnje naj uporablja. Vprašanje organizacije in vsebine revolucionarnega razrednega boja postane s tem, drugače rečeno, vprašanje osebnih medčloveških odnosov ter osebnega obnašanja in življenjskega stila.

Navkljub vsemu povedanemu bi bilo zmotno zaključiti, da so intelektualci za razredni boj neuporabni. Naš namen ni bil spodkopati potencialov intelektualcev v razrednem boju, ampak idejo, da ti v slednjem prevzemajo iniciativo. Kakšno vlogo igrajo v razrednem boju, ni toliko odvisno od intelektualcev samih, temveč v kakšnem okolju delujejo. Delovanje pod okriljem revolucionarnega avantgardnega množičnega gibanja, drugače rečeno partije, daje povsem drugačne rezultate, kot če je intelektualna sfera prepuščena sami sebi oziroma se od nje celo pričakuje, da bo prevzela vodstvo. Pri intelektualcih tako ni toliko vprašanje, koliko jih je, ampak pod kakšnimi jih mobilizirati.

Kvazi-intelektualno je bluzil Jerič.

Opomba: teskt v oklepajih je dodan naknadno.

 

Facebook Twitter Deli
0 comments