Človekove in državljanske pravice

Poliziko pričenjamo s torkovim (21.2.) obeleženjem 57-te obletnice umora Malcolma X, ki velja za enega izmed pomembnejših borcev za človekove pravice. Nekoliko ironično je Malcolm X besedno zvezo človekove pravice uporabil, da se je distanciral od državljanskih pravic, za katere je menil, da so po nepotrebnem omejene na Združene države Amerike in zato niso zmožne pravilno nasloviti problemov rasizma, prisotnih tudi v neo-kolonialnih odnosih do Tretjega Sveta, ki so najbolj pomembne lastnosti ohranili še do današnjih dni.

Človekove pravice, kot jih je pojmoval Malcolm X, se ne nanašajo na človeka kot na državljana, ampak kot na pripadnika človeške rase, ki se razprostira po vsem svetu. Človekove pravice po Malcolmu X tako niso človekove pravice, kot so pojmovane danes. Človekove pravice bi bile v 60-tih letih prejšnjega stoletja označene za državljanske pravice, kar bi bilo tudi bolj pravilno. Tudi če pustimo ob strani cinične manipulacije, kot na primer, da človekove pravice kršijo le režimi, ki niso naklonjeni Zahodu, je sam pojem človekovih pravic dokaj prazen. Njegova vsebina se spreminja glede na to, kako se obravnava človeka. Kritika človekovih pravic, ki sledi, bo tako v prvi vrsti kritika državljanskih pravic.

Največja napaka, ki jo naredijo borci za človekove pravice, je, da do družbenih problemov zavzamejo liberalen pristop, ki je nezmožen doumeti njihovo naravo. Posledično jih tudi ni zmožen dokončno razrešiti. Največ, kar lahko naredi, je, da nekoliko omili njihove najbolj brutalne oblike. Pridevnik liberalen ni mišljen kot prazna psovka, ampak opisuje dojemanje človeka, ki je značilno za razsvetljenstvo in buržoazne revolucije, ter realizacijo teh idej v praksi. Za obrazložitev, kaj s tem mislimo, naj nam služi primer najbolj znane parole francoske revolucije: »Liberte, egalite, fraternite«; v prevodu »Svoboda, enakost, bratstvo«. Drži, sama parola se zelo lepo sliši. Iztrgano iz vsakršnega konteksta, vključno zgodovinskega, bi se z njo strinjali tudi komunisti.

Problem pa se pojavi, ko se vprašamo, na koga se ta parola nanaša. Svoboda za koga? Enakost in bratstvo med kom? Med državljani Republike, torej med abstraktnimi posamezniki, iztrganimi iz vsakršnih zgodovinsko pogojenih družbenih struktur.

Buržoazne revolucije so izpolnile prva dva cilja. Dosegle so osebno svobodo v smislu, da človek ni osebno vezan na drugega, za razliko od tlačanstva, kjer je kmet bil preko zemlje vezan na fevdalca, ter suženjstvom, kjer je suženj bil osebna lastnina svojega gospodarja. Dosegle so, v večji ali manjši meri, enakost, a ne ekonomsko, temveč pravno. Buržoazna enakost ne odpravlja izkoriščanja, ampak pomeni le, da sta tako izkoriščevalec kot izkoriščani, vsaj formalno, enako obravnavana pred pravno državo.

Ravno ti dosežki buržoaznih revolucij pa najbolj očitno izpostavljajo njihovo omejenost, so najvišja zgornja meja, ki se jo da doseči z obravnavanjem človeka kot abstraktnega državljana, kot posameznika, nasilno iztrganega iz njegovega zgodovinsko-družbenega konteksta. Za primer vzemimo osebno svobodo. Državljan je osebno svoboden, ni odvisen od drugega državljana, ni nanj osebno vezan, še manj pa je njegova osebna lastnina. Med njima se vzpostavi enakopravno razmerje.

Enakopravno razmerje v smislu enakosti pred zakonom pa nikakor ne pomeni, da sta ta državljana dejansko enaka. Za primer vzemimo delovno razmerje, tako »klasično« razmerje s pogodbo o zaposlitvi kot njegove prekarne variante. Formalno gledano tako delavec kot kapitalist skleneta delovno razmerje po njuni svobodni volji.

Vsakdo, ki vsaj malo pozna dejansko situacijo, pa bo takoj vedel, da je razmerje moči med njima vse prej kot simetrično. Delavec mora stopiti v delovno razmerje, če hoče preživeti, saj sam ni zmožen svoje delovne sile porabiti tako, da bi neposredno zadovoljil svoje življenjske potrebe.

Delovno razmerje, ki je za delavca vprašanje osebnega preživetja, je za kapitalista vprašanje profita. K temu je treba dodati še pritisk brezposelnih, ki razmerje moči dodatno nagnejo v prid kapitalu. Če iskalec zaposlitve zavrne delovne pogoje, se bo drugje znašel v praktično istem položaju, za isto delovno mesto pa se bo potegovalo več deset ali sto drugih iskalcev zaposlitve. Za kapitalista je vsak kandidat le eden izmed mnogih; če ni pripravljen sprejeti njegovih pogojev, za isto mesto čaka cela vrsta takih, ki bodo.

Delovno razmerje dobro razkrinka lažnost tako osebne svobode kot enakosti kapitalistične družbe. Sam vstop v delovno razmerje za delavca ni stvar osebne želje, ampak ekonomska nuja, taisti ekonomski vzvod pa je vzrok, da delovno razmerje nikakor ni razmerje med dvema enako močnima stranema. Liberalna ideja državljana takšnih okoliščin ne upošteva, nevede predpostavlja obstoj brezrazredne družbe. Govori o tem, kako bi moralo biti, ne pa, kako dejansko je.

To ne velja le v kontekstu neposrednih razrednih vprašanj, ampak tudi v posebnih, zgodovinsko podedovanih in na kapitalizem prilagojenih razrednih odnosih, kot na primer patriarhalnost in rasizem. Za primer vzemimo problem rasizma v Združenih Državah, ki ne obstaja le v oblikah marginalnih in nasilnih skupin, kot na primer Ku Klux Klan ali Arijske Bratovščine, ampak prevzema tudi institucionalno obliko. Delež že sicer zelo obsežnega zaporniškega prebivalstva, sestoji večinoma iz črncev in latinoameričanov, ravno tako so etnične manjšine zaradi rasnega profiliranja bistveno bolj izpostavljene policijski represiji. Ta se konča tudi s smrtnimi žrtvami, za katere pa policaji ne odgovarjajo oziroma so kazni zgolj simbolične.

Med vrsticami lahko razberemo, da je eden izmed večjih problemov liberalnega pristopa njegov izrazito individualističen značaj. Problemi razredne družbe niso le slučajni izpadi, ampak imajo sistemske razsežnosti; tudi v institucionalni obliki, kot smo videli v primeru rasizma. Isto smo videli pri mezdnem delu, da le-to navkljub pravni maski ni prostovoljno. Kršitve delovne zakonodaje ravno tako niso slučajne, ampak do njih pride vedno, ko je delavski odpor premajhen, da bi to kapitalu preprečil. Nadalje same kršitve ne ustvarijo novih problemov, ampak zgolj poudarijo že obstoječe. To velja tudi za vse prakse, ki mejijo na kršitve delavske zakonodaje, kot na primer zlorabljanje nerednega delovnega časa.

Institucionalni rasizem ni vprašanje zgolj prijaznih policajev, ampak rušenje zgodovinske dediščine večstoletnega rasizma, ki s prihodom kapitalizma ni bil odpravljen, ampak se je prilagodil na nove oblike izkoriščanja. Na istem nivoju je nujno razumevanje kršitev delavskih pravic. Te niso vprašanje pohlepa individualnih kapitalistov, ampak do njih pride vedno, ko lahko kapitalist veča svoj profit tako, da varčuje pri tistih, ki ga ustvarjajo. Ni torej vprašanje morale ali posameznih ekscesov, ampak razrednega boja. Zadeva vprašanje razrednih moči, zato je mišljenje, da bo problem rešen zgolj z večjim številom delovnih inšpektorjev, naivno.

Ne prvega ne drugega boja ne moremo uspešno dokončati, če ju smatramo kot boja za državljanske pravice. V obeh primerih moramo zavreči idealistično zasnovo družbe kot mreže enakih, pa tudi enakopravnih, državljanov, med katerimi do konflikta prihaja izključno zaradi različnih mnenj, ne pa, recimo, objektivnih materialnih interesov. Emancipacije človeka ne moremo doseči, če zanemarimo njegov zgodovinsko pogojeni položaj, zato je vsakršen dosleden boj za človekove pravice nujno razredni boj, ki bo z odpravo izkoriščanja človeka po človeku odpravil tudi vse diskriminacije, ki so preživele dosedanje reforme razredne družbe.

Opomba: podčrtani deli so dodani naknadno.

Facebook Twitter Deli
0 comments